Slovenski filmoljubi so v preteklih dneh končno prišli na svoj račun, saj je redno distribucijo po septembrski premieri v Benetkah tudi pri nas začel film Dune: Peščeni planet. Poleg zadnjega Jamesa Bonda je bil to nedvomno najtežje pričakovani film tega leta. Ne samo zato, ker so gledalci po odprtju kinematografov lačni odmevnih spektaklov, temveč tudi zato, ker bi oboževalci izvirne knjige Franka Herberta zdaj vendarle utegnili priti na svoj račun. Filmsko adaptiranje romana iz leta 1965 ima namreč dolgo zgodovino, ki je bolj kot z uspehi zapolnjena z neizpolnjenimi obljubami.
Ambicije filmarjev, da bi na veliko platno spravili Herbertov roman, segajo v zgodnja 70. leta, ko si je čilenski režiser Alejandro Jodorowsky po uspehu svojih filmov Krt (El topo, 1970) in Sveta gora (The Holy Mountain, 1973) za svoj naslednji projekt izbral prav adaptacijo Peščenega planeta. Artistično usmerjeni ustvarjalec je želel ustvariti filmsko delo, ki bi utelešalo filozofijo poletja ljubezni. Njegov film naj bi bil, podobno kot Kubrickova Odiseja v vesolju, nekakšen ultimativni filmski trip, ki bi gledalcem demonstriral učinke jemanja LSD-ja brez poseganja po tem mamilu. Jodorowsky je k projektu uspel privabiti pravo "all-star" zasedbo. Tu sta bila oblikovalec Jean "Moebius" Giraud in H. R. Giger, igralci Oscar Welles, David Carradine, Alain Delon in Gloria Swanson, za glasbo naj bi poskrbel nihče drug kot skupina Pink Floyd na vrhuncu svoje slave. Ta ambicioznost pa je hkrati prinesla tudi višje finančne zahteve. Slikar Salvador Dali je denimo za svojo stransko vlogo zahteval plačilo v višini 100.000 dolarjev na uro. Ko se je producent Michel Seydoux za finančno pomoč obrnil k ameriškim studiom, so ti izrazili veliko nezaupanje do zahtevnega režiserja. Slednji je namreč še naprej vztrajal, da ne bo šlo za komercialni dvourni film, temveč za dvanajsturno nadrealistično sago. Projekt je tako padel v vodo, Jodorowskyjeve neuporabljene ideje pa so z obema rokama zagrabili ustvarjalci filmov, kot so Vojna zvezd, Osmi potnik in Flash Gordon.
Pravice za adaptacijo romana je nato odkupil italijanski produkcijski mogotec Dino De Laurentiis, ki si je s projektom hotel unovčiti navdušenje nad Lucasovo Vojno zvezd. Za režijo je sprva najel Ridleyja Scotta, ki pa je zaradi zahtevnosti produkcije kmalu odstopil s položaja, njegovo mesto pa je prevzel David Lynch. Film je nastajal dolga tri leta, kar polovico tega časa je vzelo naporno snemanje v Mehiki, zaradi česar se je Lynch začel soočati s podobnimi finančnimi težavami kot Jodorowsky. Producenti njegovih zahtev niso uslišali, zato je moral varčevati pri posebnih učinkih, poleg tega pa mu je studio Universal film skrajšal za debelo uro. Režiser je svojo frustracijo pokazal na unikaten način: v filmu se pojavi tudi sam v vlogi nebogljenega delavca, ki kliče na pomoč tik pred uničujočim napadom puščavskih črvov. Kritiki so seveda takoj opazili te pomanjkljivosti in so leta 1984 popljuvali film, kar je načrtom producentov zadalo uničujoč udarec. Vseeno se je pisatelj Frank Herbert pred smrtjo leta 1986 pozitivno opredelil do Lynchevega celovečerca, ki tudi danes vse bolj pridobiva sloves enega bolj unikatnih znanstvenofantastičnih filmov 80. let.
Zaradi teh odmevnih fiaskov danes pogosto spregledamo dejstvo, da je Peščeni planet enkrat vendarle uspešno zaživel na filmu. Leta 2000 je namreč televizijska postaja Sci Fi Channel posnela tridelno serijo, ki je bila kljub nižji produkcijski vrednosti izredno uspešna, saj se še danes uvršča med najbolj gledane serije te postaje v njeni zgodovini. Mini serija režiserja Johna Harrisona je za nameček osvojila tudi dva emmyja ob mnogih pozitivnih odzivih kritikov. To je bilo tudi edinkrat, da je Herbertov roman zaživel onkraj prve knjige. Leta 2003 je namreč nastala še serija Otroka peščenega planeta, ki je uprizorila drugo in tretjo knjigo o rodbini Atreides.
Preprosto ni isto, ali si Dune: Peščeni planet ogledaš na malem ali na velikem zaslonu
Pretekli teden je torej v naša kina prišla povsem nova različica Peščenega planeta, tokrat v režiji kanadskega filmarja Denisa Villeneuva, ki se je za to zahtevno nalogo kalil pri filmih Prihod (Arrival, 2016) in Iztrebljevalec 2049 (Blade Runner 2049, 2017). In zakaj so pri studiu Warner Bros. zdaj menili, da je čas za uspešno adaptacijo Herbertove knjige dokončno dozorel? Preprosto zato, ker se je v vsem tem času spremenila tudi filmska industrija. Po prelomu stoletja je zahodna komercialna scena prestopila v obdobje velikih franšiz in epskih sag, kakršne so Gospodar prstanov, Igra prestolov in Maščevalci, ki ustvarjajo vseobsežne fantazijske univerzume, te pa tudi intenzivneje in dolgoročneje angažirajo filmsko občinstvo. S Peščenim planetom ima studio vsekakor na dlani dovolj materiala. Saga obsega že več kot 35 kratkih zgodb in romanov, ki jih zdaj nadaljuje pisateljev sin Brian Herbert. Villeneuvov film v tem slogu samozavestno že v uvodni špici najavi, da gre zgolj za "1. del", kar pa s sabo vseeno nosi precej tveganja. Villeneuvov avtorski pristop se je že pri Iztrebljevalcu 2049 kljub kritiškim hvalam izkazal za finančno neuspešnega. Prav tako vzporedna distribucija Peščenega planeta pri spletnem ponudniku HBO Max pomeni, da si bo film ogromno ljudi ogledalo preko piratiziranih kopij na malih zaslonih. Vseeno pa je tokratna različica romana Dune: Peščeni planet veličasten dosežek sodobnega komercialnega filma in preprosto ni isto, ali si ga ogledaš na malem ali na velikem zaslonu. Villeneuvov film ponuja neponovljivo vizualno izkušnjo, in če si en film v tem letu zasluži, da mu gledalci dajo priložnost na velikem platnu, potem je to vsekakor ta.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
