Z Mico v Merikako

Prva gledališka adaptacija otroške uspešnice (izšla je v več knjigah) Mica pri babici Andreja Predina je doživela krst na Komornem odru SNG Maribor. Lokacija igre ni nepomembna, saj so vragolije razigrane deklice našle svoje osvobojeno ozemlje prav pri babici "z Radvanjske ceste", vsem Mariborčanom poznane poti do vznožja Pohorja. Vsakič, ko vnučka vstopi v babičino "čudežno deželo", se lahko neskončno razmahne divja domišljija, vse omejitve padejo, ker babica je pač babica. Mica (Mirjana Šajinovič) se s prijateljem iz babičine soseske Ludvikom (Nejc Ropret) odpravi na nore pustolovščine - brez tehnoloških pomagal in ultimativno dolgočasnih mestnih ritualov. V preprostem, analognem babičinem svetu se lahko do vseh robov razmahne Micina domišljija, pa tudi kaj nezdravega lahko poliže ali popije. Ni ozaveščenih, kdaj tudi tečnih staršev, ki jih skrbijo ogljični odtis, ekološko ravnovesje, trajnostna naravnanost, permisivna vzgoja ... Pri babici lahko Mica, ko se reši starševskih pokroviteljski okov, brez problemov prestopi v čudežno deželo Merikaka, ki je seveda zelo podobna tisti na otoku Pike Nogavičke - Taka Tuka. Z Ludvikom in s pomočjo njegovega čudežnega kompasa se nenadoma znajdeta sredi razburkanega morja, na piratski ladji kapitana Cvenka (Blaž Dolenc).
Ampak vse se začne s preveč radovedno sosedo (Irena Varga), ki kot nekdanje tajne službe ali špiclji ali pa pač zdolgočasene penzionistke opazuje vznemirljivo dogajanje pri sosedi ob koncih tedna. Dinamično, duhovito vpelje publiko v igro. Tudi začetna transformacija babičine izbe s starinsko posteljo in omaro, skozi katero vstopajo na prizorišče, v strašljivo morje, je nadvse izvirna. Mali sosed iz publike me poduči, da je mimo mene priplavala dronska ribica. Bila sem mu hvaležna, ker res nisem vedela, kaj jo poganja skozi temo prizorišča. Ko se pojavi med klopmi, ki se nemudoma prelevijo v okvir ladje malce zaspani, malce konfuzni kapitan Cvenk (po opravi nehote spominja na mladega mudžahedina, a je zato še bolj strašen), se začne velika piratska pustolovščina. Seveda v ritmu tiste najbolj znane "ljudske" gusarske ali taborniške teme Heja, bumbarasa (v glasbeni predelavi Vaska Atanasovskega). Vse, kar je gusarsko, mora biti tudi strašljivo - lobanja na kapitanovi palici ali bela smrt vzbuja grozo, a tudi žgečkljivo privlačnost prepovedanega. In prav ta meja v predstavi najbolj vznemirja in preizkuša male gledalce, pa tudi protagonista.
Režiser Miha Golob, ki se je že skoraj specializiral za izvirne, tehnološko inovativne vizualne adaptacije slikanic (spomnimo se samo večkrat nagrajene predstave v LGM mali modri in mali rumeni) vseskozi organsko vpleta v dogajanje male (6+, so zapisali v SNG) gledalce z replikami, ki jih spodbuja iz publike, ali z aktivno udeležbo v predstavi. Kapitan Cvenk, ki je zlasti gibalno zelo prepričljiv, sestavlja svojo posadko za nenavadno galejo. Kako pridno veslajo s kapitanovo obljubo, da bodo dobili za nagrado kokice in sladko pijačo z mehurčki. Take pri Mici doma ne pijejo, seveda. Mica in Ludvik se nazadnje skušata vendarle rešiti iz vse bolj strašne in že malo dolgočasne Merikake, pomaga jima spet čudežni kompas. Prehodi med pravljičnim in realnim so sugestivni, le tu in tam malce pade ritem, a v glavnem so vse zareze med fikcijo in realnostjo duhovito izpeljane. Igra je učinkovita, dovolj dinamična, da priteguje razpršeno pozornost mladih gledalcev. Ogled te predstave je seveda nujen z mlado publiko. Novo, pravo dimenzijo igri vdihnejo prav zabavne intervencije in replike iz avditorija.
Predstava, ki jo bodo gotovo še veliko igrali - in prav je, da po Partljiču uprizarjajo še enega domačega, mariborskega avtorja. Ta teatrski genius loci bo letos v novi sezoni itak ena od rdečih niti.