"Ženska prevedla Fausta. Boste Slovenci to preživeli?"

V ponedeljek zvečer je bil v Lutkovnem gledališču Maribor sklepni del lanske sezone Prevodnega Prangerja. Dolgo odlagani hommage prevajalki drugega dela Fausta Eriki Vouk se je končno zgodil. Tudi tokrat brez prevajalke, ki je bolna, zato pa z vsemi, ki so ji želeli tudi tokrat nameniti nekaj besed. S posnetim video nagovorom se je najprej javila nova direktorica Goethe-Instituta Ljubljana dr. Alix Landgrebe. Rekla bi, da je bil to eden najbolje pripravljenih in najtrše prigaranih govorov, gospa v slovenščini ni samo vljudno pozdravila, ampak je imela v slovenščini kar cel govor, in to govor z bogatimi miselnimi in jezikovnimi figurami. Spregovorila je o pomenu prevodov velikih del in o pomenu prevoda Erike Vouk pa tudi o pomenu Fausta za nemško kulturo. Omenila je ponarodelost nekaterih citatov, recimo tiste Faustove tožbe iz prvega dela (v prevodu Boža Voduška) - "po težkem trudi zdaj ne vem za las več, revež, kot pred tem" -, in hudomušno pripomnila, da bi to lahko rekla za svoje učenje slovenščine. Direktorica Mariborske knjižnice Dragica Turjak, v kateri je Erika Vouk delala 38 let, se je spomnila sedmih let, ko je prevajalka vse večere, vikende, vse dopuste in tudi nekaj izrednih dopustov kovala 7499 verzov.

Avtorica večera je bila prevodoslovka, germanistka, komparativistka in vodja Prangerja Urška P. Černe. Osvetlila je zunanje okoliščine, kritiško prebirala original in prevod in iskala subtilne povezave med literarnimi in prevajalskimi osebnostmi, stvaritvami in življenjskimi potmi.

Erika Vouk je začela odlomke iz Fausta II prevajati za potrebe predstave Tomaža Pandurja, ki je bila premierno uprizorjena leta 1990. To ni bil pravi prevod, temveč priredba verzov v poetično prozo. Fausta si je ogledal takratni urednik knjižne zbirke Kondor, prevajalec in gledališki kritik Aleš Berger, in Eriko spodbudil k nadaljnjemu delu. Spodbujal in spremljal jo je tudi Lojze Krakar, velik poznavalec Goetheja in njegove usode pri Slovencih. Leta 1996 je tako v Klasikih Kondorja izšel del prevoda, okoli 3500 verzov, cel pa je - prvič v slovenščini seveda - izšel leta 1999 pri Založbi Obzorja pod uredništvom Andreja Brvarja. Šlo je za posebno izdajo, ki jo je oblikoval Matjaž Vipotnik, ob prevodu drugega dela so ponatisnili tudi prevod prvega dela, ki ga je prvič leta 1955 opravil Božo Vodušek. Znano je, da je Vodušek prevajal tudi drugi del, vendar ga ni dokončal. Zato pa ga je, nekaj let po Eriki Vouk, zaključil Janko Moder, ki je na novo prevedel tudi prvi del. Oba dela v Modrovem prevodu sta leta 2005 izšla pri Sanjah.

Prevodoslovci se še niso ukvarjali z vprašanjem, ali je na primer Moder poznal prevod Erike Vouk in ali je vplival nanj, sicer pa tudi sam prevod Erike Vouk nikoli ni bil temeljiteje ovrednoten. Izjema je bila ocena Borisa A. Novaka, ki je prevodu pripisal zvestobo, a tudi sodoben zven jezika in inventiven izraz. Drugi odzivi so bili bolj intervjuji in (površne) polemike, v odzivu na eno v Mladini je Erika Vouk zapisala: "Ženska prevedla Fausta. Boste Slovenci to preživeli?"

Urška P. Černe je izbrala nekaj odlomkov iz začetka drugega dela Fausta, prebrala je najprej original, potem pa prevoda Erike Vouk in Janka Modra. Ugotavljala je, da sta prevoda enakovredna, oba prevajalca sta dobro prenašala vsebino in ob tem dosledno ohranjala ritem, metrum in rime, in to je početje, ki zahteva celega človeka. Johann Wolfgang von Goethe je Fausta pisal vse življenje in ga zapečatil tik pred smrtjo. Janko Moder ga je prevajal skoraj vse življenje in ga oddal nekaj mesecev pred smrtjo. Božo Vodušek je med prevajanjem drugega dela umrl, Erika Vouk pa je med prevajanjem zbolela za smrtonosno boleznijo, vendar je, utrjena, na srečo preživela - je tenko linijo izrisala Urška P. Černe. "Vsi našteti so veliki in mogočni literarni ustvarjalci in ustvarjalka."

Darka Tancer Kajnih je bila v knjižnici dolga leta sodelavka Erike Vouk, prav tako pa se je velikokrat z njo javno pogovarjala, tudi ob izidu tega prevoda. Spomnila se je, da je Erika večkrat povedala, da si je želela biti igralka, pri Pandurjevem Tespisovem vozu pa je to tudi bila. Pri prevajanju dramskih besedil - in Faust je dramski tekst - je imela v mislih igralce. Na pogovoru ob izidu prevoda je sodeloval tudi Aleš Berger, se je spominjala Darka Tancer Kajnih, in povedal je, da mu je Erika Vouk pokazala samo sedem prevedenih verzov, pa je vedel, da je to pravo. Na takratnem pogovoru se je prijavil k besedi tudi dr. Mirko Križman, a namesto pričakovane kritike velikega poznavalca in ljubitelja Goetheja je prevajalka dobila kompliment. Dr. Križman se je zavedal, da še takšno poznavanje izvirnega jezika ni dovolj za prevod, prevajalec mora biti umetnik in Erika Vouk je bila umetnica. Ne samo med prevajanjem seveda, gre za avtorico vrhunskih pesniških zbirk, Jenkovo in Veronikino nagrajenko. A Darka Tancer Kajnih je opomnila, da v času, ko je prevajala Fausta, ni mogla pesniti, šele po oddaji je lahko nastala njena tretja pesniška zbirka, Belo drevo. Povedala je še, da se je pesnica Goetheju poklonila tudi v svoji zadnji zbirki Ta dan: balade (2019), in sicer z verzom, v katerem mojstrov "trenutek" zamenja "spomin" - "Postoj, spomin, kako si vendar lep". Ni naključje, da je Goetheja prevajala pesnica, ki tudi sama piše v rimah, je rekla Darka Tancer Kajnih.