Zunaj središč in literarnih mainstreamov

V ponedeljek je bil v lutkovnem gledališču zadnji večer prvega Prevodnega Prangerja, festivala, ki, kot je rekla njegova avtorica Urška P. Černe, "včasih malo zaskeli, velikokrat navduši in se ga bomo kmalu navadili".
Največ leposlovja je v slovenščino prevedenega iz angleščine, na drugem mestu so prevodi iz francoščine. ("Potem je nemščina in potem dolgo nič.")
Ker je kar 48 odstotkov leposlovja v slovenščini prevedenega (v Nemčiji je prevodov 26 odstotkov, v Franciji 15 odstotkov, v Veliki Britaniji tri odstotke, v ZDA pa en odstotek), je francoskih del precej, najboljši prevajalci in prevajalke iz francoščine pa imajo poseben renome. Francosko leposlovje poustvarja trenutno v slovenščini več generacij, ob zrelih legendah (zlasti Aleš Berger) so tukaj prevajalke srednje in mlajše srednje generacije (Suzana Koncut, Saša Jerele ...), suvereno pa jim sledi mlajša generacija, za katero je značilno, da ne prevaja samo iz enega jezika. Širina in medkulturni pedigre se pri prevajanju obrestujeta.
Katja Zakrajšek, ki jo je izbrala selektorica večera, prevajalka iz francoščine in nizozemščine in doktorica literarnih ved Mateja Seliškar Kenda, je nagrado Radojke Vrančič za najboljši prevod mladega prevajalca/prevajalke prejela že leta 2008 za prevod Knjige soli Monique Truong. Zdaj je njena prevajalska bibliografija že fascinantna. Pranger jo je tako predstavil: "Katja Zakrajšek je komparativistka in literarna prevajalka. Posebej jo veseli brskanje po prevodno manj zastopanih literarnih tradicijah in prostorih. Prevaja iz francoščine, angleščine in portugalščine. Najbolj doma se počuti v sodobnih pisavah, zgodi pa se ji tudi kakšen starejši klasik (Machado de Assis, Dušeslovec in druge zgodbe). V svojih prevodih se sprehaja od Francije (Marie Ndiaye, Ladivine) do Senegala (Ken Bugul, Riwaan), Konga (Fiston Mwanza Mujila, Tramvaj 83) pa z Mavricija spet v Francijo; od ZDA (Monique Truong, Knjiga soli - zanjo je leta 2008 prejela nagrado Radojke Vrančič) do Brazilije (Cristovao Tezza, Večni sin; Adriana Lisboa, Simfonija v belem) in Velike Britanije (poezija Warsan Shire); od filozofije (Jean-Pierre Dupuy, Prihodnost ekonomije) do mladinske književnosti. V zunajknjižnem svetu se v zadnjem času predvsem sprehaja med Ljubljano, kjer živi, in prevajalskimi rezidencami, s katerih vedno prinese preveč idej in želja za nove prevode." Mateja Seliškar Kenda je izbrala dva njena prevoda, Nathacha Appanah: Povratnik nasilja (Sanje, 2017) in mladinski roman Clementine Beauvais: #3špehbombe (Mladinska knjiga, 2019). Odlikujeta ju natančnost in drznost hkrati - z inovativnimi rešitvami se približa izvirnemu besedilu bolj, kot bi se mu z dobesednostjo.