Louis Garrel je eden od najbolj prepoznavnih obrazov današnjega francoskega filma. 36-letnik neumorno snema po več filmov na leto - in ker se ti filmi praviloma redno predvajajo tudi v slovenskih mestnih kinih, je njegov obraz zelo težko zgrešiti. Vendar pa njegova filmografija, ki trenutno šteje že več kot 30 celovečercev, trpi za neprijetnim sindromom – med temi filmi ni niti enega odličnega ali vsaj zelo dobrega. Drugače rečeno: Garrel je ena od maskot sodobnega francoskega filma tudi zato, ker predstavlja tisto bolj uglajeno pariško srenjo, ki je podprta z izdatnim financiranjem, a večinoma povprečnih filmov, ki se po velikih festivalih (in posledično tudi pri nas) predvajajo izključno zaradi moči francoske filmske industrije, ki ima spretno razprte lovke po evropskem distribucijskem sistemu.
Prav zato je Garrelov premik v režiserske vode mogoče videti z dveh povsem nasprotnih vidikov: na eni strani se je morda te poteze lotil zato, ker ima kot zvezdnik francoskega filma pač to možnost, po drugi strani pa v njem morda vendarle tli želja po ustvarjanju nečesa bolj ambicioznega in izstopajočega. Njegov drugi film Zvesti moški (L'Homme fidèle) pravzaprav kaže znake obeh pristopov. Začetek ni najbolj obetaven, saj film že takoj spominja na siceršnje Garrelove filme, v katerih praviloma spremljamo osebne drame dobro situiranih Parižanov, ki izgledajo, kot da bivajo v svojem buržuaznem mehurčku, v popolnosti distancirani od kakršnih koli težav resničnega sveta. Zvesti moški se vrti okoli nenavadnega obdobja v življenju privlačnega Abela (igra ga sam Garrel), ki ga njegovo dekle nekega dne nenadoma šokira z novico, da je noseča z njegovim prijateljem Paulom. Osem let kasneje ta prijatelj umre, kar Abelu odpre možnost, da se spet priseli k nekdanjemu dekletu, vendar pa tu v zgodbo vstopi Paulova sestra Eve (Lily-Rose Depp), ki je že od otroštva zatreskana v Abela in zdaj vidi priložnost, da bi tudi ona lahko postala njegovo dekle.
Garrel s temi nastavki vzpostavi nadvse intriganten zaplet, ki mu doda nekaj hitchcockovskega pridiha – v igri je namreč možnost, da je bil Paul nič manj kot ubit, glavna osumljenka pa je seveda Abelovo dekle. Večino časa pa ima film vendarle bolj komičen pridih, ki temelji na neodločnosti glavnega lika, pa čeprav ne toliko, da bi pripoved lahko videli kot kakršno koli kritiko buržuaznega Pariza. Največji problem predstavlja prav igranje z nastavki kriminalke in komedije, saj film ceplja med enim in drugim, namesto da bi odločneje posegel v katerega od teh žanrov. Že dolžina filma – nenavadno kratkih 75 minut –, kaže, da je Garrel marsikateri vidik pripovedi pustil nerazvit, kar je tudi vtis, ki ga pusti film po zaključni špici. Čeprav nam film postreže z nadvse zapeljivo zgodbo, mu manjka nekaj odločnosti in velikopoteznosti, da bi zares izpilil svoje glavne poudarke. Zvesti moški ni razočaranje, je pa vsekakor pokazatelj, da Garrel tudi kot režiser še ne zmore poseči v takšne ustvarjalne višave, kakršne bi si bržkone tudi sam želel.
