Čas gre naprej, a polemika ostaja enaka: obnoviti staro hišo ali začeti graditi "z ničle". Prvi zorni kot, ki ga verjetno vsak izmed nas zavzame, je, opozori Blaž Kosi, ekonomski: kaj je finančno lažje izvedljivo? "Na prvi pogled bi lahko pomislili, da so pri prenovi obstoječega objekta potrebni gradbeni posegi v manjšem obsegu. Morda res, a so lahko tehnološki postopki za to kompleksnejši ali težje oziroma dražje izvedljivi," opozori sogovornik. Pri novogradnji imamo načeloma ob pravilni pripravi dela več manevrskega prostora, še pravi – tako fizičnega kot finančnega. Da pa se ne zapletemo v številke, raje opustimo finančno plat in na vprašanje poglejmo z gradbeniškega zornega kota, pravi Kosi.
Površinsko se nekatere stvari težko preverijo
Preden se lotimo prenove stare hiše, je po sogovornikovih besedah treba ugotoviti obseg potrebnih obnovitvenih del in ali bomo s prenovo lahko zadovoljili lastna pričakovanja. Preveriti je treba, v kakšnem stanju so stavbno pohištvo in inštalacije, kaj se je v vseh teh letih zgodilo s toplotnim ovojem stavbe, z nosilnimi elementi konstrukcije. Pa tudi, ali je v objektu prisotna vlaga. To so, kot nadaljuje Kosi, stvari, ki se površinsko težko preverijo in se je za to najbolje povezati s strokovnjaki. Kadar pa govorimo o zares starih objektih, ki so morebiti zaščiteni kot kulturna dediščina, pa brez strokovnega sogovornika sploh raje ne poskušajmo, poudari gradbeni strokovnjak. Med najpogostejše posege pri obnovah starih objektov po njegovih ocenah spadata prenova fasade in menjava stavbnega pohištva. Danes se k temu pridružujejo še spremembe tlorisne razporeditve prostorov, pogosto tudi s posegi v nosilno konstrukcijo, ter menjava podov in predvsem zamenjava sistema ogrevanja, našteva sogovornik in še doda, da ne smemo pozabiti tudi na menjavo strešne konstrukcije.
Graditi novo ali obnoviti staro - zastavite si prava vprašanja
Če želimo ugotoviti, kaj se bolj izplača, graditi novo hišo ali obnoviti staro, moramo, pravi Blaž Kosi, na cel projekt pogledati s širšega zornega kota, ne samo z gradbenega in finančnega vidika. Predvsem si je treba odgovoriti na naslednja vprašanja: Ima stara hiša, ki bi jo bilo mogoče obnoviti, neko sentimentalno vrednost za investitorja? Ima karizmo, ki je nova hiša ne bi imela? Po drugi strani pa, ali bo stara hiša zadoščala potrebam in načinu življenja stanovalcev? Smo dovolj fleksibilni, da se podredimo stari hiši, če si v novogradnji lahko uredimo vse po svojih merah in potrebah, ki jih bomo imeli med bivanjem? “In ne pozabimo, da bo stara hiša, čeprav bo obnovljena, še vedno stara hiša,” razmišlja sogovornik, hkrati pa je prepričan, da so to vprašanja, na katera noben strokovnjak ne more odgovoriti namesto nas.
Lesenih oken ne gre kar tako zamenjati z novimi
Kosi opozori, da pri vseh teh posegih "ne smemo samo 'na vrat na nos' zamenjati zgolj posameznega osnovnega elementa, na primer lesena okna z novimi". Treba se je zavedati, da ima to posledice, saj stara lesena okna ne tesnijo tako dobro kot nova, naj bodo ta lesena, iz PVC-ja ali kombinacije lesa in aluminija, in je po menjavi treba še poskrbeti za pravilno ali drugačno zračenje prostora. Ali pa, če je stari objekt imel radiatorje z visokotemperaturnim režimom ogrevanja, po Kosijevem mnenju sistema ne moremo kar preprosto prevezati na nov nizkotemperaturni režim, kot je denimo talno gretje. Kot pravi, mora slediti kompleksnejši poseg v strojne instalacije.
Za rekonstrukcijo potrebujemo gradbeno dovoljenje
"Jasno je, da obnovitveni posegi nikakor niso enostavni. Kadar pa gremo še korak dlje in obnovitvena dela prerastejo v rekonstrukcijo, kjer spreminjamo tehnične značilnosti, konstrukcijske značilnosti ali zunanji videz ter zmogljivosti objekta, je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, tako kot je to potrebno za novogradnjo," pojasni Blaž Kosi in še doda, da tudi pri novogradnji ne moremo svoje vizije kar zgraditi, ne da bi upoštevali vsaj določila zakona o urejanju prostora in gradbenega zakona. "Da ne bi suhoparili s členi, točkami, odstavki in alinejami, naj bo za tokrat dovolj, da zakona le izpostavimo, nadaljujmo pa bolj preprosto: graditi je možno zgolj na tako imenovanem neopremljenem ali urejenem zazidljivem zemljišču in samo z gradbenim dovoljenjem," poudari sogovornik.
Zasnovo in izvedbo zaupajte strokovnjakom
Da bi se izognili povečanim stroškom in zamudam pri projektu, vsem bodočim graditeljem priporoča, da se povežejo s strokovnjaki, ki imajo postopke pridobivanja mnenj, soglasij in izdelavo gradbene dokumentacije v malem prstu, pa naj gre za novogradnjo ali prenovo. "V dobi, ko sta čas in informacija vse dragocenejša valuta, je najbolje projekt od zasnove do izvedbe zaupati preverjenim strokovnjakom. Ti s svojim znanjem prihranijo investitorju marsikatero napako, strošek in čas ter s tem upravičijo svojo vlogo pri projektu," poudari Kosi in na kratko opiše korake, ki jih moramo opraviti, preden lahko pričnemo graditi.
Korak za korakom
"Najprej se preveri, ali je na izbrani lokaciji sploh dovoljeno zidati ter kaj in pod kakšnimi pogoji. Če je parcela gradbena, se za izvedbo projektov pripravi natančen geodetski posnetek terena z urejenimi parcelnimi mejami in lastništvom. To je osnova za izdelavo dokumentacije za gradbeno dovoljenje (DGD). V tem dokumentu se poleg osnovnih tehničnih risb zberejo vsi pogoji pristojnih organov, kako sme biti objekt umeščen v prostor, kako mora biti komunalno opremljen ter kakšni so morebitni drugi naravno- in kulturnovarstveni pogoji. Tako izdelano popolno dokumentacijo se odda na pristojno upravno enoto, ki natančno preveri, ali je načrtovana gradnja kot celota dopustna. Če je, se izda dovoljenje za gradnjo," pojasni Blaž Kosi in opozori, da s tem še ne začnemo graditi. Ko je načrtovana gradnja odobrena, se namreč izdelajo projekti za izvedbo (PZI: arhitektura, načrt gradbenih konstrukcij, popisi del, instalacijski načrti ...), ki so osnova za zbiranje ponudb izvajalcev. Še zadnji korak je po sogovornikovih besedah prijava začetka gradnje pristojnim organom.
