Sanja Verovnik
"Stalnica v slovenskem kmetijstvu so spremembe in prilagajanje na spremembe, pa naj bodo to podnebne, ekonomske, cenovne, strukturne. Vseskozi se moramo prilagajati, pripravljati. Za trenutno stanje po letošnjih katastrofalnih poplavah, pred katerimi je večmilijonsko uničenje na kmetijskih površinah pustila že moča, da o lanski suši sploh ne govorimo, pa lahko rečemo, da je izredno, izredno težko. Posledice poplav bomo že sanirali, vendar se nam ne sme vzeti upanja. Kmetje se ne smejo počutiti, da bodo ostali sami, da se jim ne bo pomagalo, kajti potem bo drastično upadlo zanimanje za kmetijstvo in po tem si ne bomo opomogli. Če se zgledujemo po Svetem pismu, sedem suhih krav, nato pa sedem debelih, upam, da smo zdaj teh sedem suhih krav odpravili in da sledi sedem debelih," pravi Roman Žveglič, ki je na čelu Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) dobri dve leti.
Kje so največje težave v domačem kmetijstvu in kako so za te težave, predvsem tiste, ki jih kroji vreme, dovzetni kmetje?
"Največja težava slovenskega kmetijstva je že v sami strukturi. Težki pridelovalni pogoji, majhne kmetije in ne nazadnje nezavedanje potrošnika, da je treba kupovati domačo hrano od slovenskega kmeta. Na žalost smo v tej svoji majhnosti zelo ranljivi. En tovornjak mesa ali zelenjave zaniha kompletne cene na trgu in zato ima slovensko kmetijstvo poleg podnebnih prilagajanj še to težavo. Kmetje smo prve in največje žrtve podnebnih sprememb, pa naj bo to suša, toča, moča ali kaj drugega. Se pa prilagajamo, kolikor se seveda lahko in kolikor nam je tehnološko dano. Če smo letos pomladi ali pa lani jeseni kupovali sorte žit in drugih poljščin, odpornih na sušo, smo brcnili v temo. Letos pač suše ni, lahko pa jo imamo še v jeseni. Sami se bomo težko prilagajali, celotna družba se bo morala prilagoditi, predvsem pa bo treba znati ceniti kmetov trud, njegovo delo in narediti vse, da bo potrošnik segel po kakovostni in zdravi slovenski hrani."
Zaščita pred neumnimi predlogi
Kako je mogoče v danih razmerah ustrezno zaščititi slovenskega kmeta, mu pomagati? Ali ima država zanj v teh razmerah po vašem mnenju dovolj posluha?
"Četudi je dovolj posluha, to ni dovolj. Slovenskega kmeta je treba ščititi na različne načine. Zaščititi ga je treba proti tem neumnim predlogom evropskih birokratov, kot je zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev za polovico. Mi smo v zadnjih 20 letih znižali uporabo fitofarmacevtskih sredstev za več kot polovico. Imamo izredno nizko uporabo fitofarmacevtskih sredstev in to ne more veljati za vse države. Tudi če bodo na Nizozemskem zmanjšali uporabo fitofarmacevtskih sredstev za polovico, bodo po hektarju imeli še vedno veliko večjo porabo, kot jo imamo mi do zdaj. Take stvari je treba preprečiti že v sami Evropski uniji. Tu je še druga uredba zakona o varstvu okolja, ki tudi na pavšal državam predpisuje ukrepe, kot so ponovno zamočvirjanje kmetijskih površin. Mi imamo izredno malo ornih površin, zato moramo vse to varovati, ne pa, da jih še zmanjšujemo. Evropska unija bi se morala prav tako izogibati prostocarinskih sporazumov s preostalim svetom. V Sloveniji ali pa v Evropi se nadzorujejo vse vsebnosti fitofarmacevtskih sredstev, pesticidov, kar je prav. Hrana, ki pride iz Azije, južne Amerike, kjer so dovoljena sredstva, ki so v Evropi prepovedana že 30 in več let, pa prihaja na trg in to nam zbija konkurenčnost, ne samo slovenskim kmetom, tudi evropskim. Kot sem že povedal – slovenski kmetje smo majhni, razdrobljeni, imamo težke pridelovalne pogoje, zato smo še toliko bolj ranljivi. Seveda se moramo dogovoriti tudi glede podnebnih sprememb. Več je treba vlagati v namakalne sisteme in seveda tudi protitočne sisteme tam, kjer se to da, recimo v sadjarstvu, delno tudi v vinogradništvu. Prav tako je treba najti sistem zavarovanja, da bo za kmete vzdržen in za zavarovalnice zanimiv. Posebno zaščito bi morali narediti tudi za tiste kmetije, katerim je kmetijstvo edini vir dohodka, se pravi so ekonomsko in socialno odvisni od kmetijske proizvodnje."
Odkupne cene pri kmetu niso razlog za drago hrano
Odgovor na krizne razmere so tudi podražitve, ki jih na svoji koži občutijo predvsem kupci. Bo v prihodnosti teh še več in od česa vse so odvisne?
"Na žalost so te podražitve pri kupcu splet različnih svetovnih dogajanj, najmanj na te podražitve vpliva odkupna cena pri slovenskemu kmetu. Slednja je ena najnižjih v Evropski uniji. Vidimo, da je v enem letu zdaj odkupna cena mleka padla z 58 na 42 centov, potrošnik pa tega ne ve. Lani, ko je cena z 42 zrasla na 58 centov, se je pa slišalo samo to, da morajo ceno dvignili zato, ker se je surovina v startu podražila. Vsi drugi dvig cen kompenzirajo, kmetje pa ne moremo. Še enkrat poudarjam, da odkupne cene pri slovenskem kmetu niso vzrok za drago hrano v trgovinah. Kmetje imamo pri ceni najmanjši delež in upam, da se bo z vladno odredbo o popisu cen ugotovilo, kdo si vzame v tej verigi največ. Kmetje zagotovo ne."
Delež mladih kmetov upada
Ali te težave vodijo tudi v opuščanje kmetijske dejavnosti. Je strah, da pomladek v kmetijstvu ne vidi prihodnosti, odveč? Nekje ste omenili tudi, da je povprečna starost slovenskega kmeta 60 let in več, kar je, roko na srce, veliko!
"Drži. Res pa je, da tudi v drugih državah ni nič drugače. Delež kmetov, mlajših od 40 let, je manj kot pet odstotkov. Na letni ravni se v kmetijstvu zaposli v povprečju približno 200 kmetov manj, kakor se jih upokoji, in to je skrb vzbujajoče. Bojim se, da bo s kakšnim nespametnim ukrepom vlade ali pa s kakšnim zakonom, ki poseže v sistemsko ureditev kmetijstva, zanimanje mladih za kmetovanje, za prevzemanje kmetij še manjše."
Kaj pa bi po vašem mnenju morali narediti, da bi mladi v kmetijstvu videli priložnost. Ne smemo spregledati kar nekaj svetlih izjem v kmetijstvu - mladih kmetov, ki se zelo trudijo. Bi morali odnos spremeniti tudi kupci in kupovati domače, čeravno se zdi, da se je odnos slovenskega kupca do doma pridelane hrane močno izboljšal. Zlasti po pandemiji.
"Odnos slovenskih kupcev je dober in se je izboljšal, ampak le na deklarativni ravni. Vsak bo rekel, da kupuje domače, da je tudi za to pripravljen kaj več dati, če ga boš vprašal pred trgovino. Če boš pa potem pogledal, kaj je pripeljal v vozičku iz trgovine, pa vidiš, da ni tako. Mi imamo odlične kmetije, vzorčne kmetije, ki so lahko vzor tudi kmetijsko bolj razvitim in kmetom bolj naklonjenim državam, imamo pa na drugi strani čisto drugačno sliko. Tisto, kar je v Sloveniji dobro, je tako imenovano sonaravno kmetovanje. Izredno malo se uporablja fitofarmacevtskih sredstev, tudi mineralnih gnojil. Za boljšo samooskrbo pa bi bilo treba poleg višjih odkupnih cen več upoštevati stroko, gnojiti na podlagi analiz zemlje, uporabljati rastline za podor, da se preprečuje izpiranje dušika in potem posledično uporabljati manj mineralnih gnojil. Vse te stvari delajo predvsem razvojne kmetije, ki jim je kmetijstvo edini vir prihodka. V teh časih, ko ni težko dobiti službe zunaj kmetijstva in ne nazadnje so plače zunaj kmetijstva večje, bo prevladal ekonomski interes, kar je ne nazadnje tudi prav. Naša generacija je od naših staršev prevzela to voljo, odnos, navezanost na zemljo, na kmetovanje. Moramo pa vedeti, da je definicija trajnostnega kmetijstva ekonomsko, okoljsko in socialno vzdržno kmetijstvo. Če ni prvega faktorja, se pravi ekonomskega, potem tudi okoljskega in socialnega ne bo."
Vprašanje za milijon evrov
Kako bi nagovorili mladega človeka, da uresniči svoje sanje o uspešni karierni poti v kmetijstvu?
“To je vprašanje za milijon evrov. Kot prvo, mora imeti sam pri sebi vizijo, idejo, na kakšen način bo kmetoval. Ni nujno, da bo tako, kot je 40 ali 50 let kmetoval njegov oče. Pogleda naj vedno še tudi v sosednjo dolino, lahko tudi v sosednjo državo. Potem pa naj poišče nasvete ustreznih institucij, od javne službe kmetijskega svetovanja, kmetijskega inštituta, Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije. S tem bo svojo vizijo naredil operativno in potem naj se tega tudi drži. Če bo šel kmetovat z vizijo, idejo, bo imel večje možnosti, da bo kmetija uspešna, kot če bo kmetoval zgolj zato, ker imajo zemljo, ker so njegovi starši in stari starši kmetovali.”
Časi okopavanja z motiko so mimo
V čem je prihodnost slovenskega kmetijstva? Ekološko kmetovanje, digitalizacija, trajnostno kmetijstvo, povezovanje kmetijstva z lokalno skupnostjo …?
"Digitalizacija se že dogaja, robotizacija tudi. Treba je vedeti, da bo delovne sile čedalje manj in da jo bo tudi težko plačati. Seveda bo tudi država morala več storiti za bolj aktivno zemljiško politiko. Pri tem nismo storili nič. To, da se bo lažje kupovalo zemljo, da bi se kmetije lahko bolj zaokroževale ... Tudi država ima ne nazadnje veliko svoje zemlje, ki bi lahko mladim kmetom in perspektivnim kmetijam pomagala do večje konkurenčnosti."
Lahko danes kmet oziroma kmetija brez sodobne mehanizacije sploh preživi? Na to mi lahko odgovorite tudi zaradi tega, ker imate doma sami kmetijo in ste s takšnimi izzivi seznanjeni.
"Na žalost ne. V veliki večini slovenske javnosti je kmet videti malo nostalgičen, kot so te starejše generacije, ki so odšle s podeželja živet v mesto, pustile tam svoje očete, ki so vozili s konji, voli, se je z motiko okopavalo po njivah. To je mimo, to ne gre. Kmetije, če hočejo preživeti in biti ekonomsko uspešne, morajo imeti moderne in zmogljive stroje. Sploh pri ekološkem kmetovanju, tam se zahtevajo posebni stroji in specifično znanje. Preživetje na kmetiji pomeni prepletanje znanja, tehnološke opremljenosti in ekonomske upravičenost vsega tega."
Posluh za interese in želje kmetov
Kako se s težavami spopadate v zbornici? Kaj so vaše smernice, želje, cilji, prizadevanja?
"V KGZS zbiramo interese in želje kmetov, jih poskušamo dati na skupni imenovalec in jih potem tudi zastopamo pri ministrstvu in vladi. Imamo tako 'majhne' kot velike člane in zato mora biti naš nastop vzdržen in smiseln za vse. Velike kmetije – teh imamo v Sloveniji zelo malo –, sem štejem tudi kmetijska podjetja, se bodo že organizirale, našle bodo poti za svoj obstoj in razvoj. Smisel našega zastopanja je, da Slovenijo obdržimo obdelano z zanimivo lepo kulturno krajino. Zanimivo državljanom, turistom. Zato pa seveda pričakujemo tudi od družbe nekaj za našo večplastnost ali pa multifunkcionalnost. Zdaj se pojavljajo tudi zgodbe o preobrazbi javne službe kmetijskega svetovanja, ki deluje znotraj KGZS. Ne rečem, da se o tej službi in o načinu delovanja ni treba pogovarjati, najti boljše rešitve, vendar ne na način, kot se trenutno pripravlja. Govori se, da ima ministrstvo v planu, da bo to službo odvzelo zbornici. Se pravi, da jo bodo odmaknili od kmetov. Prepričan sem, da to ni dobra rešitev. Obstoječi sistem ni slab, treba ga je nadgraditi, dopolniti, vseskozi je treba stvari prilagajati. Porušiti sistem, ki je 23 let deloval, ni dobra rešitev. Odkar smo v Evropski uniji, se je s pomočjo Kmetijsko-gozdarske zbornice in v sodelovanju z Javno službo kmetijskega svetovanja posodobilo ogromno kmetij, na podeželje pa pripeljalo veliko razvojnih sredstev. S pomočjo te službe se je zmanjšala uporaba fitofarmacevtskih sredstev za več kot polovico. Zato se je ohranila pitna voda v Sloveniji in jo lahko pijemo iz vsake pipe. Porušiti sistem po vzoru rimskega cesarja Nerona, ki je Rim zažgal, da bo naredil novega, lepšega, ni dobro."
Če pogledamo kmetijstvo v Sloveniji in na zahodu, severu Evrope, kje smo po razvoju?
"Zelo različno. Naša težava je strukturna. Imamo majhna posestva. Pri tem so na zahodu boljši, pri nas primanjkuje aktivne zemljiške politike. Smo pa boljši kot Romuni ali Poljaki in slabši kot Čehi. Samo za primer, na Češkem imajo sedemkrat več kmetijskih površin, kot jih imamo v Sloveniji, pa za polovico manj kmetij. Na zahodu imajo urejene odnose v prehranski verigi - med kmetom, predelavo in trgovino. To pri njih funkcionira in so zato v veliki prednosti pred nami."
