Izkušnje in zanos želi na različne načine prenašati naprej, adrenalinskim podvigom se še lep čas ne bo odrekel. Tudi v prihodnje bo zagnan, spontan in edinstven - Filip Flisar. "Vprašajo me, kak' je zdaj, ko si v penziji. Isto je. Da bo tako, sem vedel že nekaj mesecev. Kar pa je res - in za to sem hvaležen -, prispelo je veliko čestitk, voščil in sporočil. Ogromno spominov so mi ljudje priklicali. Ker se mi ogromno dogaja, živim hiter tempo, se vsega ne spomniš. Ko se zdaj obrnem nazaj, je res lepo," je dejal o minulih dneh. Gostil nas je v stanovanju na Taboru, pili smo kavo in "nekaj kratkega": "To je žajbljev liker, ki ga dela mama prijatelja Roka, s katerim smo od malega vozili 'becikle'. Zdravje v 0,3-kozarcu. Med, žajbelj, za grlo, za dušo, za vse." Sicer gre v Mariboru na kavo v Ginger, če ga pot zanese v Europark, ali pa v Hi Ko Fi v središču mesta.
Pogovoru lahko v celoti prisluhnete na povezavi TUKAJ.
Hitro sva s fotografom opazila unikatne kose pohištva. Dejali ste, da si jih sami izdelali.
"To sem jaz, v nekem mojem bitu. Rad imam dobre stvari, rad imam kvaliteto glede športa in vsega drugega. Sem inženirski tip človeka. Veseli me izdelati nekaj nevsakdanjega. Če bi imel, hipotetično, ne vem koliko denarja, da bi si lahko kupil ferrarija, mi ne bi pomenilo toliko, kot če imam nekaj, v kar sem vložil trud in znanje. Da lahko potem rečem: 'Mater, vrei sem to naredo.' No, potem razmišljaš, kako bi bilo, če bi še enkrat poskusil. Ampak vedno najdeš kaj novega. Ta progresiva me vedno žene naprej."
Dobro kavo ste skuhali. Kako pomemben je ta obred za vas, je bila kava pomembna tudi na tekmovališčih?
"Sem ljubitelj kave, ampak je ne smem preveč piti, ker me 'matra' kislina. To so te penzionistične hibe. Tisti, ki me spremljajo, vedo, da rad kuham, imam rad dobro hrano, dobro vino, dobro pivo, kavo ... vse, za kar veš in vidiš, da je bil v to vložen trud. Na kavo ljudje gledajo pavšalno, da je kafe pač kafe. Pa ni. Ko začneš razlikovati različne metode in okuse, je kava fantastična stvar. Tudi v Mariboru se je začela razvijati kultura pitja kave."
"Ko nekdo reče, kako je v Avstriji, mu rečem, naj spakira in gre, 15 minut ima, da vidi, kako je"
Kako vam je bilo, avanturistu po duši, preživljati otroštvo v Mariboru? Kje ste s kolegi izvajali vragolije?
"Največ sem bil na 'beciklu'. Smučanje je bila brezpogojna prioriteta, potem pa kolo. Ni bilo lepšega kot čas med osnovnošolskimi počitnicami. S prijatelji smo v Mariboru 'pofurali' vsak pločnik, vsako skrito ulico. S prijateljem Romanom sva se v nekem momentu veliko vozila po garažah, to nama je bila top fora. Startali smo na vrhu garažne hiše in tekmovali, kdo bo prej doli. Velikokrat so naju metali ven. Europark je bil zanimiv, ker ima polža, tudi pri bolnišnici so naju velikokrat vrgli ven. Še zdaj greva kdaj. Pri bolnici imajo lift in je zdaj, ko smo starejši, lažje. Varnostniki sicer tega nimajo radi. Se pa skušam izogibati raznim težavam s policijo in vsem drugim problemom (smeh)."
Kaj pa pozimi na Pohorju?
"Zelo malo je bilo tega. Na Pohorju sem treniral, dokler sem bil alpski smučar, do leta 2007. Zadnja leta, ko sem bil v reprezentanci, tu nismo veliko trenirali, ker sem bil edini Štajerec. Bili smo v tujini, na Gorenjskem. No, saj smo kot otroci delali 'sranje', a ko je bilo na Pohorju največ snega, ko je tekmovalna sezona, sem bil vseskozi v tujini. Par let nazaj, ko je bila nenormalna zima, so se tu vozili do Ruš, v Limbuš. Totalni Pohorje 'free ride', ekstravaganca, ki sem jo zamudil, ker sem bil na tekmah. Tri dni nazaj sem bil na Rogli, prijateljeva punca nas je s kombijem 'šlepala' na vrh in smo imeli Pohorje free ride."
Na spletu smo našli vaše adrenalinske posnetke, še preden je na kapi ali čeladi pisalo Red Bull.
"To seže v srž moje identitete. Takšen sem vedno bil. Zato sem tudi končal z alpskim smučanjem, ker je bilo bilo za moje poglede preveč konservativno. Na treningu sem komaj čakal, da je konec, da sem ob progi delal salte. Trenerji so mislili, da sem totalno odbit. Čudno, da me že prej niso vrgli iz reprezentance."
Kam greste zdaj v Mariboru sproščat adrenalin? Veliko ste v skate parku.
"Grem v skate park. Je pa tam ogromno otrok s skiroji. Bom kar direkten. Nekajkrat bodo morale iz rok in nog gledati kosti, da se bodo mladi fantje naučili kulture v takšnem kompleksu. Tudi mi smo se na ulici naučili kulture. Vozijo se vse povprek in ne gledajo okoli sebe, jaz pa imam sto kilogramov, ne vozim počasi in ne bi bilo lepo, če se zaletiva. Ampak vedno je tako v skate parkih, tam, kjer je veliko ljudi. Na drugega moraš gledati. Starejši to že vemo, gledamo okoli. Sem pa tudi jaz domov prihajal z zlomljenimi kosmi, s polomljenim kolesom, odrgnjenim obrazom ..."
Kam ste v Mariboru peljali kolege iz smučarskega krosa, če so prišli na obisk?
"Vse to ni za javnost. Prijatelji, ki so tu bili, Sloveniji pravijo 'the promised land' (obljubljena dežela, op. p.). Stari, onim nič ni jasno. Prijatelj Trevor Ricioli iz ZDA je bil pri meni tisto sezono, ko sem v Innichenu zmagal dvakrat zapored. Ves december, do 10. januarja je bil z mano. Po mojih zmagah se je začelo slavje, od 22. decembra do njegovega odhoda. Na koncu mu je moja Monika dala debelo knjigo Slovenija, da bi si na letalu prebral še kaj več o naši državi. Mi pa smo z njim tukaj hodili na koline, na različne dogodke, da mu ni bilo nič jasno. Drugega Američana sem enkrat peljal na Ptujsko noč. V ZDA je pitje alkohola v javnosti prepovedano, ko je prišel sem, je bil totalno začuden. No, da ne bo govora samo o čagah. Ugotovili so, da imamo pri nas drugačen ritem življenja. Trevor mi je rekel, kako lahko cel december jemo surovo meso, saj veš, biftek, vsak dan, in pijemo. Povsod, kamor je prišel, so mu ponujali hrano in pijačo. Vmes je bil enkrat tako bolan, da je dobil antibiotike, še sreča, da smo imeli neke zveze v bolnišnici."
No, v Mariboru niso vsi tako sproščeni, direktni in tako pogosto dobre volje.
"Maribor in Slovenija imata tendenco k jamranju in zavidljivosti. Ko nekdo reče, kako je v Avstriji, mu rečem, naj spakira in gre, 15 minut ima, da vidi, kako je. Ja, politika je, kakršna je, marsikaj ne štima, a pavšalno gledano, živimo v varni državi, ni veliko naravnih katastrof, socialno varna država smo, šole so zastonj, zdravstvo je v redu, čeprav peša in čakaš na magnetno dve leti. V ZDA, če ne plačaš in nisi v smrtni nevarnosti, te ne bodo operirali, če si razbiješ koleno. Živimo v v redu državi, a ljudje tega ne vedo. Ker smo majhni, bi morali držati skupaj, da smo močni. Smo pa sprti mikrolokacijsko. Že na Pohorju vsi delajo drug proti drugemu namesto skupaj. Delimo se na Maribor in Ljubljano, kot da smo 'mutavi'. Škoda, še lepše bi nam lahko bilo. Če bomo sproščeni, neprivoščljivi in bomo držali skupaj, bo za vse zadosti."
Kako boste vzdrževali kondicijo zdaj? Ste opravili test na covid-19, da lahko greste na smučišče?
"To so teme, v katere se nočem preveč spuščati. Zavedam se, da virus je. Največ lahko naredi vsak posameznik, da ravna odgovorno. Ampak nekaterih ukrepov ne razumem, sploh tega s smučišči ne. Škoda, da je tako. Ljudje ne bodo več jezni, ampak bodo postali agresivni. Ukrepi morajo biti ljudem razumljivi."
Ker ste priljubljeni in zgovorni, bo morda prišlo tudi vabilo v politiko, če se to že ni zgodilo. Govori se tudi o stranki športnikov. Vas to zanima?
"Brez zamere do vseh. Mislim, da sem premalo pokvarjen za politiko. Bom to prepustil drugim."
Česa si želite v Mariboru?
"Da bo manj 'favšije', da se zavedamo, da lahko skupaj, tudi majhni, kot smo, naredimo nekaj lepega. Zavedajmo se, da če nekomu nekaj uspe, lahko imaš tudi ti nekaj od tega. Če ima tvoj sosed dobro restavracijo, bo dvignil ceno celotne ulice, če boš ti dobro delal, boš lahko dvignil ceno in tako naprej."
Pogovoru lahko v celoti prisluhnete na povezavi TUKAJ.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
