Jesen je tu in naše vrlo županstvo ter izvoljeni predstavniki ljudstva takoj na začetku hladnejšega obdobja skrbijo, da temperatura raste in da nam pritisk ne pade. Zaradi neodziva na pisanje predstavniku, ki naj bi zastopal tudi moje interese, sem se odločila za javno pismo na načrtovano zvišanje cen parkiranja, podaljšanje plačevanja in plačevanja ob sobotah. Moje razmišljanje se bo usmerilo na območje, ki ga najbolje poznam, to pomeni okrog osrednje mariborske tržnice. Tokrat naj se območja tržnice dotaknem samo toliko, da spomnim odgovorne, da nestrpno pričakujemo rezultate dogovora z najemodajalko in naslednje korake pri obnovi tržnice, pri kateri je res prišlo do določenih pozitivnih premikov, je pa to še vedno tržnica, primerna za prodajo v soncu in toplem vremenu. Kaj nas čaka?
Da težav ne bi zmanjkalo, pa so seveda poskrbeli v mestnem svetu, kjer se po sprejetju v prvem branju pripravljajo za sprejem višjih cen parkiranja in podaljšanja obratovalnih časov. In kaj se to tiče branjevcev? Prodajalci žal pridelkov na tržnico ne moremo pripeljati s kolesi ali skuterji. Vozila je treba parkirati v času od 7.00-13.00. Postavimo jih v plačljivo modro cono, ki je na edini pravi tržnični dan, v soboto, zaenkrat še brezplačna. Vse ostale dni se parkiranje seveda plača in kdor obiskuje tržnico, ve, da sta prodaja in obisk tržnice med tednom mizerna, zgodi se celo, da ne pokriješ osnovnih stroškov, poleg izgubljenega časa seveda.
Zaradi sobote smo stisnili zobe in bili tiho. Sedaj pa je treba slišati tudi glas tistih, ki obiskujemo tržnico kot prodajalci ali kupci. Preprost izračun: parkirnina - šest evrov, skupaj z dnevnim plačilom mize smo na desetih evrih, če si privoščiš še kavo in sendvič, je strošek toliko višji.
Vodstvo občine bi se moralo zavedati, da kljub vedno bolj perečemu problemu prekupčevalcev, ki na tržnici pomenijo nelojalno konkurenco s svojimi velikimi količinami "absolutno domače hrane", največji del predstavljamo branjevci z mikro kmetij, ki tako kot nekoč na tržnico prinesemo, kar nam ostane po zadostitvi lastnih potreb. Tega ni niti veliko niti ni estetsko popolno in tako so tudi zaslužki temu primerni. Pozna se nam dejansko vsak evro, ki ga moraš odriniti, da lahko meščanom ponudiš hrano, ki je edina dejansko lokalna in zdrava.
Naših politikov so polna usta lokalne pridelave in mikro kmetij. Kaj če bi lepim besedam sledilo vsaj kakšno dejanje?
