Edini Mariborčan, ki je v gimnastiki nastopil na OI: Spomnim se strahu, ki se nas je loteval po vdoru palestinskih komandosov v olimpijsko vas

Zaradi lažjega sporazumevanja sem ga obiskal na domu. Nisva si segla v roke, pred pogovorom sva si nadela maski, saj veste zakaj, potem pa skoraj uro kramljala predvsem o njegovem športnem življenju. Za uvod me je najprej opomnil, naj ne nasedam podatkom proste enciklopedije o njegovem rojstvu. "So napačni, piše, da sem se rodil 30. januarja 1943, v resnici pa sem se rodil 31. decembra 1942," pojasni.

Težko se je bilo prebiti med najboljše

Drago Šoštarič je bil prijeten sogovornik. Ko sva se dotaknila njegovih spominov na leto 1972, ko je kot reprezentant gimnastične vrste nekdanje Jugoslavije tekmoval na olimpijskih igrah v Münchnu, je najprej opisal, kako trnova je bila pot do reprezentance. "V tistih letih se je bilo zelo težko uvrstiti v reprezentančno vrsto, konkurenca je bila zelo zahtevna, še posebno veliko je bilo odličnih telovadcev v Sloveniji, med katerimi je blestel Miroslav Cerar. Gimnastično sem se kalil v Partizanu Železničar Maribor, nastopal sem na številnih tekmovanjih, zmagoval tudi na Šalamunovih memorialih in se s trdim delom, z marljivostjo in vztrajnostjo prebil v reprezentanco nekdanje skupne države," se spominja poti do reprezentančne majice in tudi prvih nastopov zanjo. "Leta 1970 sem z reprezentanco nastopil na svetovnem prvenstvu v Ljubljani, v njej so bili še Miroslav Cerar, Janez Brodnik, Miloš Vratič, Milenko Kersnič in Avgust Küsel. Osvojili smo četrto mesto, kar je bil velik uspeh. Leto dni pozneje sem tekmoval na sredozemskih igrah v Izmirju, na katerih je Jugoslavija osvojila ekipno prvo mesto, sam pa sem dosegel morda največje uspehe v karieri – v mnogoboju sem bil sedmi, na drogu četrti, na konju z ročaji peti."

Črne koze in Palestinci

Dve leti pozneje je Šoštarič nastopil na olimpijskih igrah v Münchnu, ki so bile zanj prve in tudi zadnje olimpijske igre. "Priprave pod vodstvom trenerja Janeza Šlibarja na najpomembnejše športno tekmovanje na svetu so bile temeljite, vse je potekalo po programu, toda spomladi leta 1972 je izbruhnila epidemija črnih koz. Po vladni odredbi smo se vsi državljani morali obvezno cepiti, torej tudi mi, reprezentanti. Ob meni so se za nastop v Münchnu pripravljali še Janez Brodnik, Milenko Kersnič, Miloš Vratič, Zoran Ivanovič in Ivica Hmelovec. Nobeden med nami ni obolel za črnimi kozami, sredi aprila je epidemija tudi pojenjala in spet smo se lahko v miru pripravljali na avgustovske olimpijske igre," pojasni Šoštarič. "V Münchnu smo nastopili po svojih najboljših močeh in na koncu je reprezentanca osvojila ekipno dvanajsto mesto. Bili smo zadovoljni, konkurenca je bila izjemna," doda Šoštarič. In se dotakne še enega dogodka, ki je močno zaznamoval olimpijske igre. "Spomnim se strahu, ki se nas je loteval po vdoru palestinskih komandosov z nazivom Črni september v olimpijsko vas in v prostore izraelske ekipe. Ubili naj bi devet izraelskih športnikov. Razmere v olimpijski vasi so bile skrajno napete. Ni bilo prijetno."

Končal z zdrobljeno petnico

Drago Šoštarič je edini Mariborčan, ki je v gimnastiki nastopil na olimpijskih igrah. Po Münchnu je nastopil še na številnih mednarodnih tekmovanjih, med drugim leta 1974 na svetovnem prvenstvu v Varni. Za reprezentanco je zadnjič nastopil na balkanskem prvenstvu v Solunu leta 1976, kjer je naša vrsta osvojila ekipni bron. Istega leta je imel v Mariboru še poslovilni nastop na uspešni športni poti. "Nastopi na Šalamunovih memorialih so bili zame vselej nekaj posebnega in na omenjenem sem se želel posloviti od tekmovalne poti. Toda imel sem veliko smolo. Pri seskoku z droga, ki je bil zadnje orodje, se mi je zdrobila petnica, kljub temu pa sem tekmovanje končal kot tretji."

Sodil tudi na olimpijskih igrah

V letih, ko se je prebijal med najboljše jugoslovanske telovadce, razmere za trening v Mariboru niso bile najboljše, zato je Šoštarič moral na treninge tudi drugam. Tudi sedaj, ko so se razmere v štajerski prestolnici močno izboljšale, naslednika, ki bi šel po Šoštaričevi poti, ni na vidiku. "V minulih desetletjih se je pojavilo več nadarjenih tekmovalcev, ki pa niso vzdržali bremena večurnih treningov na dan, niso bili dovolj vzdržljivi in vztrajni. Da sem se prebil v reprezentanco, sem prelil veliko znoja, a mi nikoli ni bilo žal. Na dosežke sem zelo ponosen. Po končani tekmovalni poti sem ostal v gimnastiki kot sodnik, ko sem si pridobil naziv mednarodnega sodnika, sem sodil na številnih pomembnih tekmovanjih, leta 2000 tudi na olimpijskih igrah v Sydneyju," se pohvali Šoštarič in ne pozabi dodati, da mu je gimnastika pomenila veselje, zadovoljstvo, okno v svet, videl je veliko držav, spoznal nove ljudi, prijatelje. "Kot trener sem od leta 1964 do 1968 vodil švedsko reprezentanco."

Preložitev iger umna poteza

Ob koncu najinega druženja je Šoštarič spregovoril tudi o preložitvi letošnjih olimpijskih iger v Tokiu. "Poteza je umna, modra, čeprav se z njo ne strinjajo vsi športniki. Med njimi predvsem tisti, ki so že v 'letih' in so z nastopom v Tokiu nameravali skleniti športno pot. Prihodnje leto bodo leto dni starejši, čaka jih nova trnova pot do vrhunske pripravljenosti, ki so jo zaradi koronavirusa morali prekiniti. Tudi tisti športniki, ki so v mesecih do začetka olimpijskih iger želeli izpolniti normo, so razočarani, saj je bil ves trud, ki so ga vložili v priprave, zaman. Nekateri so preložitev sprejeli bolj čustveno, drugi manj. Ne vem, kako bi se počutil, če bi se znašel v njihovi koži. A saj veste, najprej zdravje ... Na srečo se me virus še ni dotaknil, upam, da ta nadloga ne bo trajala v nedogled in da bomo spet zaživeli normalno življenje," je pogovor sklenil Drago Šoštarič.