Urejanje po vojni vrnjenih knjig v Študijski knjižnici Maribor, zdaj UKM Foto: Arhiv UKM
Med letoma 1921 in 1941 je imela Študijska (današnja Univerzitetna) knjižnica svoje prostore na Slomškovem trgu, v prostorih današnjega SNG Maribor. S 15. marcem 1923 je knjižnica dobila prvega pogodbenega knjižničarja, podpolkovnika Davorina Žunkoviča, ki so ga plačevali iz mestne blagajne. S tem je skrb za knjižnico formalno prevzela občina. Ker so potrebovali pomoč, so istega leta zaposlili rusko kneginjo Elizabeto Obolensko. Plemkinja, ki je emigrirala iz Rusije po oktobrski revoluciji, je veljala za izobraženo in zelo načitano, slovenščine pa se ni nikoli kaj prida naučila, po vedenju je bila bojda prava aristokratka. Urejala je časnike in časopise, delala z bralci, kasneje pa izdelovala tudi strokovne sezname.
1. januarja 1931 je ravnatelj Študijske knjižnice postal Janko Glazer, ki je kot eno glavnih nalog knjižnice izpostavil zbiranje vse literature s tega območja. Redno so začeli prirejati tudi razstave. Že leta 1940 so pričeli načrtovati evakuacijo gradiva. Dan pred napadom na Jugoslavijo, 5. aprila 1941, je Glazer nekaj najdragocenejših rokopisov in knjig odnesel v muzej, katerega direktor je bil Franjo Baš. Najeti zidar je prineseno gradivo zazidal v grajske zidove, kjer je vojno vihro srečno prestalo.
Nemci so odstavili Glazerja in mu od 22. aprila 1941 prepovedali vstop, 7. julija so ga z mnogimi mariborskimi intelektualci izselili v Srbijo. Večji del gradiva je bilo prepeljanega v Gradec, k sreči je Baš pridno beležil, kaj je bilo odpeljano in kam. Tako je lahko že takoj po osvoboditvi mesta pričel z aktivnostmi za vrnitev odpeljanega gradiva, do leta 1946 ga je prišlo nazaj tri četrtine. Žal je bilo med izgubljenimi deli tudi nekaj neprecenljivih publikacij, denimo izdaja Cankarjeve Erotike ali pa Kranjska čbelica s Prešernovim rokopisom. Po vrnitvi iz izgnanstva je Glazer takoj pričel z urejanjem vrnjenega gradiva. Skupno ga je bilo za sedemnajst tovornjakov.
