Vogelni (temeljni) kamen za cerkvico na Kalvaiji je 11. maja 1681 postavil škof Ivan Ernst grof Thun. Prebivalci so ne glede na status in stan med gradnjo na hrib nosili material ter stregli zidarjem. Do vrha vodi križev pot s petimi kapelicami, prve štiri so iz leta 1814, zadnja pa iz prve polovice 18. stoletja. V njej je nekoč stal kip skupine pod križem, delo kiparja Jožefa Strauba. Na Kalvariji so vse do jožefinskih reform leta 1783 živeli puščavniki (eremiti).
Je pa Kalvarija dolgo veljala za simbol nemštva, zato so ji rekli tudi nemška Kalvarija. Protiutež je bila na desnem bregu Drave slovenska Kalvarija, kakor so rekli Pekrski gorci, 352 metrov visokemu griču, tonalitnemu osamelcu, ki se je na geološki prelomnici dvignil na površje in ločil od pohorskega masiva. Zaradi nenavadne lege se je o njej spletlo kar nekaj legend. Ena pravi, da je nastala zaradi razuzdanega življenja Mariborčanov. Bog jih je sklenil kaznovati in je nadnje poslal samega zlodeja. Ta se je namenil zajeziti reko Dravo, da bi narasla voda preplavila mesto. Odlomil je kos Pohorja in se odpravil proti Mariboru. Pred mestom pa je srečal mogočno belo ženo, ki ga je vprašala, kam je namenjen, zlodej pa se je tako prestrašil, da je odvrgel težko breme in zbežal. Hvaležni meščani so na kosu odkrhnjenega hriba, ki ga je pustil za sabo, postavili cerkvico Marije sedmih žalosti. Na Pohorju, kjer je zlodej kos odlomil, pa naj bi nastalo Črno jezero. Tudi na Pekrsko gorco vodi križev pot s kapelicami, cerkvica iz leta 1835 pa je nadomestila prejšnji križ. Na njeni severni strani je od leta 1840 grobnica mariborske pivovarske družine Čeligi.
