Iz tega časa je tudi lična železniška postaja iz opeke v današnji Valvasorjevi ulici. In še bolj so Studenci dobili delavski značaj po letu 1865, ko so začele delati Centralne delavnice Južnih železnic, ki so vzdrževale in opremljale ves vozni park Južne železnice od Semmeringa do Trsta, Pulja, Reke in Beograda. Poleg strojnih obratov so imele Centralne delavnice še lakirnico, mizarske, kolarske, sedlarske, tapetniške, kovaške in ključavničarske obrate. Vzporedno z gradnjo delavnic je potekala tudi izgradnja kolonija za delavce v neposredni bližini.
Do leta 1869 je bilo zgrajenih 40 večstanovanjskih hiš iz opeke in družba Južnih železnic je na koncu razpolagala s 304 stanovanji. Leta 1871 so zgradili še nekakšno zavetišče za otroke brez staršev, šolo in tri leta kasneje še skladišče z živilskimi potrebščinami, tako da lahko rečemo, da je bila kolonija tako rekoč samozadostna stanovanjska naselbina. V času do prve svetovne vojne so zaposlovale 1200 ljudi, leta 1924 pa je družbo Južnih železnic prevzela uprava Jugoslovanskih železnic.
Maribor je bil med drugo svetovno vojno zavoljo svoje pomembne industrijske vloge deležen kar 29 napadov zavezniškega letalstva in ena od tarč so bile tudi železniške delavnice na Studencih. V napadih je bilo uničenih 30 odstotkov obratov. Po koncu vojne je leta 1947 tovarna postala organizacija zveznega značaja pod administrativno-operativnim vodstvom. Leta 1952 so delavnice postale samostojna organizacija Delavnice železniških vozil Boris Kidrič, ki se je leta 1958 preimenovala v Tovarno železniških vozil Boris Kidrič Maribor. Poleg popravil so v obratih izdelovali tudi nova železniška vozila, med drugim so na Studencih izdelali tudi Modri vlak za Josipa Broza - Tita.
Leta 1970 se je tovarna združila s Tamom, program se je razširil še na izdelavo kotlov za centralno ogrevanje, zato je 1977. leta tovarna znova spremenila ime v Tovarno vozil in toplotne tehnike Boris Kidrič (TVT Boris Kidrič), Maribor. Kasneje se je naziv podjetja spremenil v Tovarno vozil in toplotne tehnike Maribor, ki pa je kaj kmalu po osamosvojitvi Slovenije zaradi izgube predvsem jugoslovanskega tržišča šla v stečaj.
A spremembe Studencev iz podeželskega v industrijsko predmestje niso prinesli zgolj železnica proti Koroški in obrati delavnic Južnih železnic. V neposredni bližini studenške železniške postaje, na nekdanji parceli, imenovani Križni dvor, sta leta 1922 Edvard Doctor in Ernest Zucker začela graditi Predilnico in tkalnico Maribor. Tovarna je delala do leta 1943, ko so Nemci obrat ustavili, del strojev pa odpeljali v Nemčijo, še dodatno škodo pa so leta 1945 povzročila zavezniška bombardiranja, ki so popolnoma uničila apreturo (obrat za dokončno obdelavo tkanin).
Obnovo tovarne so začeli takoj po koncu vojne. V last Predilnice in tkalnice Maribor je prešla tudi tovarna pletenin Zora v neposredni bližini. Leta 1962 sta se združili Predilnica in tkalnica Maribor in Merinka, industrija volnenih tkanin Maribor v skupno podjetje PTM Merinka, industrija modnih tkanin Maribor. Od leta 1977 je podjetje delovalo kot samostojna delovna organizacija v okviru SOZD MTT, leta 1991 pa se je preoblikovala v družbeno podjetje Tekstilna tovarna Tabor Maribor. Leta 2004 je šlo podjetje v stečaj.
Zdi pa se, da ne vojna ne stečaji nekdaj velikih podjetij na Studencih niso pustili tako dolgotrajnih posledic, kakor jih je prinesla izgradnja Koroškega mostu in zahodne obvoznice. Leta 2001 je namreč nova štiripasovnica v nekdaj mirne Studence globoko zarezala in jih je razklala na pol ter spremenila za vedno.
