"Obsojenci hodijo spat, vstajajo, hodijo na delo in vsak drug posel samo od določenem času in na določeni znak zvonca ali posebne piščalke. Samo na dani znak zvonca ali piščalke se sme ustaviti delo, iti jest ali na odmor, na sprehod, v šolo ali cerkev." Tako se prične Hišni red za kaznilnice iz leta 1932, ki je veljal tudi v mariborski moški kaznilnici, impozantnem kompleksu na desnem bregu Drave.
Prostora je bilo za več kot 500 zapornikov, do pričetka druge svetovne vojne je "gostila" 14.649 obsojencev. Med njimi je bilo veliko političnih zapornikov, ob omembi kaznilnice najprej pomislimo na Josipa Broza, a morda še bolj zanimiv "rezident" je bil član Mlade Bosne Ivo Andrić. Ta je med prestajanjem kazni od avgusta 1914 do marca 1915 v Mariboru pričel pisati svojo prvo knjigo, zbirko Ex Ponto.
Dan po napadu Nemčije na Jugoslavijo, 7. aprila 1941, so bili v mestu minirani vsi trije mostovi, tudi železniški, ki je v neposredni bližini kaznilniškega poslopja. Zato je ravnatelj kaznilnice Niko Vrabl ukazal paznikom, naj bodo vsa okna v kaznilnici odprta. Po eksploziji je med kaznjenci izbruhnil upor, ki je trajal dva dni, zadušen je bil šele, ko so začeli streljati. Tudi po okupaciji je kaznilnica delovala po ustaljenem redu, morda najbolj srhljiva podrobnost je, da so v mizarski delavnici izdelovali tudi krste za ustreljene talce v bližnjih sodnih zaporih.
Med bombnim napadom 1. aprila 1945 je 26 zavezniških bomb padlo tudi na kaznilnico, več zapornikov je pobegnilo. Po selitvi zaporov na Dob v Mirnski dolini leta 1963 je nekdanja kaznilnica služila za skladišča in poslovne prostore, nato je od konca prejšnjega stoletja večinoma samevala. Pred leti sta bila obnovljena le dva dela: stavba s sedežem regionalne razvojne agencije in tako imenovana Karantena, kjer je našlo svoje prostore več kulturnih organizacij.
