"Stari, glih smo končali! Zamudo si... Za par minut."
Tudi to se slej ko prej zgodi. Da med "mariborskim petkanjem", zdaj, ko petki v vikend derbiju redno nažgejo sobote, na vrtiljaku dogodkov kam in kaj zamudiš. V primeru drugega junijskega (in komaj drugega nedeževnega v zadnjem mesecu in pol!) petka je šlo za – Modno hišo. Mhm. Modno hišo. Še tam, kjer prostor zdaj že lep čas polni bolj ali manj le spomin, je bil koncert. Čisto pravi koncert.
Divja "eksperimentala"
Trojček Fon:Drašler:Kobal je zaključil Festival delavnic z elektronskimi inštrumenti in bobni. Dogodek za dober poldrugi ducat firbcev. To so dogodki, ki nikdar ne bodo odmevali, bodo pa vedno potešili kreativno nrav našega mesta. Ko Partizanska na tistem koncu začeblja. In kreira. Večere in nove generacije, saj je delavnice obiskovalo po več kot sto otrok dnevno. Ti bodo na Modno hišo imeli neke čisto druge spomine.
"To je divja eksperimentala!" mi je napisal kolega, ki iztakne večino bolj nenavadnih lokacij in dogodkov. In mi rekel, da bom še ujel. Pa nisem. Pa saj. Še zlasti ob (pred)poletnih petkih je celo mesto divja eksperimentala. Maribor ima, če mu daš šanso, skoraj neskončno možnosti. In priložnosti. Petki so, če jih tako vzamete, postali hiti.
LUMA: Eno je Ema, drugo koncert
Spremljevalni program Borštnikovega srečanja je ta petek med drugim prinesel nov koncert. Tokrat v spodnji, osediščeni, mračne(jš)i dvoranici prenovljenega Sodnega stolpa, kjer je nastopil mlad par LUMA. Kratica za dvojec, ki ga tvorita pevka Lucija Harum ter Martin Vogrin na kitari in klaviaturah. Dvojec, ki se je predstavil na letošnji Emi, s skladbo All In osvojil četrto mesto in pobral neuradno titulo naslednikov Zale in Gašperja. Ni težko videti, zakaj. Osnovno izhodišče je relativno podobno. Ona zasanjano poje, on s kitaro izza mize, klaviatur in računalnika igra. To je glasba, ki nastane v dvoje. V sob(ic)ah. Glasba, ki je v osnovi "bedroom pop". To je žanr, ki nastaja nujno za skromnokvadraturnimi stenami sob in potem nezadržno čaka, da se predstavi. Med že malo večjimi stenami. Prehod pa je tisti, kjer se zgodi bistveno.
Rezultat? Luma je še na začetku poti. Ko se Ema enkrat poleže, se zgodi teren, kar so v Mariboru izkusili zdaj že vsi vidnejši letošnji finalisti. LPS, ki so v Mariboru nastopili pred par ducata zbranih le dober teden po nastopu na Eurosongu, in Batista Cadillac v okviru Frishne Lache med arkadami Mariborskega gradu, LUMA pa v Sodnem stolpu. Vseeno je do Zale in Gašperja kar nekaj razlik: za začetek deluje LUMA bolj projektno, osredotočeno, konkretno, ciljno. Kakor da nimata tiste "nedolžnosti".
Za to nezgrešljivo skrbi dejstvo, da je Lucija Harum delno že prepoznana kot filmska in televizijska igralka, ki smo jo lahko gledali v seriji V imenu ljudstva. In enako močno dejstvo, da je Martin Vogrin študent psihologije. Takšna je njuna glasba: ona v vlogi pevke, on v vlogi muzikalnega terapevta. Glasba LUME je delno eksperimentalna, sloni izdatno na matrici, tako da mestoma ni bilo povsem lahko razpoznati, katera vokalna linija je »v živo«. Kaj šele, kam gredo kitarske linije Vogrina. V Sodnem stolpu je bilo povrhu znova precej mračno, zvok pa eklektičen. To je glasba za anti-petek s previdnimi aplavzi.
Zlasti pa se je izkazala pesem Poco a poco. "Me sprašujejo, (za)kaj je to besedilo v španščini. Gre za recept, ki sva ga naredila: napiši nekaj o nečem, kar imaš ful rada. Okej... Hrana! In sva napisala ta komad in poizkusila eksperimentalno preveriti, kako ga bodo dojeli vsi, ki ne znajo špansko. Sploh ker naj bi španščina zvenela seksi. Ampak to morate v bistvu vi povedat," je povedala Lucija Harum. Njen vokal je nežen, prasketajoč, zasanjan, zamaknjen, se pa ne gre znebiti občutka, da pevsko vlogo tudi zelo dobro odigra. Koncertu je tako gotovo pomagalo sodelovanje saksofonista Tiborja Pernarčiča. Sodni stolp pa se je znova v spodnjem delu pokazal kot intimn(ejš)a verzija. Škoda le, da ni več dogodkov v zgornjem delu, kjer sicer večinoma potekajo razstave (tudi sedaj).
Maribor na pecelj!
Ko me vprašajo, kako mi uspe obiskati več dogodkov v enem tako zgoščenem večeru, je odgovor zgolj en: kolo. In tako sem na Lentu pri Vodnem stolpu, ko se je iz Židovskega trga že slišala polna glasba mlade zasedbe Magic Pond, srečal par, ki je postal. Videla in še bolj slišala sta funk, soul, jazz in r&b napeve. "Kaj greva gor?" je vprašala ona. "Pa... Greva!" je rekel on. S tistim nagrajenim firbcem.
Jazz 'ma mlade je doživel drug petkov večer (zadnji bo prihodnji petek), ampak po nalivu prejšnji teden, ko se je koncert žal preselil pod streho oziroma v garažo Glasa podzemlja, je bila to zares prva prava izvedba. Tista, ko je Maribor tako neverjetno mlad, zagnan, odprt, urban. Ko je Maribor na pecelj. Židovski trg postane festival v malem.
Letos je oder nekoliko drugače umeščen, bližje mogočnemu pajesnu. Večina je posedla kar na stopnicah, nekateri na obzidje, preostali na sedeže. In Magic Pond? To se zgodi, ko se v Celovcu na študiju najdejo takšni talenti. Pevka in flavtistka Klara Veteršek je bila nesporna zvezda, kar je velik kompliment za tako popolnjen in povrhu mlad band. Ki ima, čisto zares, tudi fagot. Sedmerica je nizala različno dinamiko: od petkovega hitrejšega tempa do bolj umirjenega, vse pa usklajeno in uigrano. Se vidi, kako garajo. Solo točke so bile takšne, da ni šlo za tekmovanje, ampak podajanje.
Nekdo mi je sicer nedavno rekel, da je škoda, ker se na Jazz 'ma mlade obiskovalci precej pogovarjajo, ampak v tem primeru ni moteče. Ker je bolj ali manj potihoma. In ker je na kupu toliko kreativnih fac. In taka pevka. Vau.
"Vi ste čist nori usi skp"
Sirena je v MC Pekarni zapela tik pred 22. uro. Tista, gasilska. Klasika bo vedno klasika. Kdor ni bil zraven v Gustafu na 20. Prii pa vii (saj se strinjamo, da je to festival z najboljšim imenom, ne?), je šel v »emsija«. Na Koala Voice. Vsaj petič so že igrali v klubu. Petič. In ko misliš, da si vse že videl... Se zgodi tak koncert. Sam sem resda prišel šele takoj po desetem komadu (Go Disco Go, prvem prebojnem singlu), ampak že enajsti, Vertigo, je prinesel vrhunec. Pevka in kitaristka Manca Trampuš, z lasmi v dveh figah in v nekaj kakor pižami, je prosila, naj zbrani zaprejo oči. In so jih. Ona pa je s prestalo trojico krenila v poezijo od pesmi. Za pesem, ki se začne s »samo igramo se dokler ne umremo« in sklene s "ta pesem žale ne zna, rešiti oba, ustaviti sveta". Da, to je bila čisto prava vrtoglavica. Od skupine, ki vedno pokaže, zakaj že desetletje ostajajo mamljiv band: "Ker tu je vse tako lepo in nič me ne boli".
In vrtelo se je četudi imajo v "emsiju" po novem v dvorani – klimo. Torej ni bilo kot pred dvema tednoma, ko je Marko Soršak – Soki v nalivu prepotenosti teles prosil publiko, če lahko vendar band Elvis Jackson konča s koncertom. Vseeno je bilo pa vroče. Plesno. Migetavo. Koala Voice po štirih ploščah niti najmanj niso prišli do "konca". Če kaj, igrajo še raje. Izjemen koncert, še boljši kot tisti, ki sem ga sam v istem prostoru gledal leta 2017. To je tip koncerta, ko greš stežka po pijačo, da ja ne bi česa zamudil. Ko zvok boža in trese. Ko pleše tako prepleteno občinstvo. Punc več kot fantov, starost pa vse po spisku.
Trampuševa je plesala, poskakovala, se s kitaro vrgla na kolena. In nazaj na noge. Sunek indie rocka. Mladost je bila, da, spet mlada. Četudi dvorana ni bila polno-polna, je delovala napolnjeno. Sploh ob koncu, ko je v komadu Brainstorm sklepne besede "it's gonna be alright" povzelo kar občinstvo. In tako omogočilo nepozabni poklon. In priklon. Trampuševo je to zlomilo. Že prej se je Mariboru zahvalila s "stokrat hvala" in oceno "vi ste čist nori usi skp".
Ja, smo. V dobrem, kreativnem, na pecelj smislu. Bil je... Res top petek. Se vidi, da zabava še traja. In nova normalnost? Ni je. Nenormalno je. Nenormalno predobro.
Se vidimo v petek?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
