V Mariboru so podobe znanim osebnostim, zaslužnim za različne stvari, pričeli postavljati v 19. stoletju. V obdobju po drugi svetovni vojni je število naraščalo zaradi novega tipa spomenika, posvečenega spominu na narodne heroje, politične aktiviste in žrtve upora proti okupatorjem. Teh je v Mariboru največ, saj so v 50. letih prejšnjega stoletja začeli sistematično častiti narodnoosvobodilni boj, kulturne in prosvetne delavce. Naročila za postavitev kipov so potekala preko natečajev, a so bila pogosto politično motivirana. V novejši dobi se trend postavljanja spomeniške plastike nadaljuje, prednjačijo upodobitve izjemnih zgodovinskih osebnosti in zaslužnih posameznikov s področja znanosti, kulture in politike.
Cesarja so porušili
"V preteklosti, v času monarhije, so bili v Mariboru spomeniki, vezani na takratno državo. V Mestnem parku, kjer je zdaj Tihčeva forma viva, je bil spomenik Francu Jožefu. Porušili so ga po razpadu monarhije, tako kot se dogaja v vsakem novem sistemu. Do tega obdobja Maribor ni imel spomenikov znanih osebnosti," pojasnjuje Brigita Strnad, muzejska svetovalka v Umetnostni galeriji Maribor in vodja pedagoškega programa. Novi režim je slavil nove ljudi in nastali so novi pomniki.
Najstarejša v kategoriji znanih v Mariboru je podoba Josipa Jurčiča, avtorja prvega slovenskega romana Deseti brat. Prvo večjo javno plastiko je leta 1954 izdelal kipar Alojzij Kogovšek in stoji ob gradu oziroma pokrajinskem muzeju. Jurčiča, ki se je leta 1868 začasno preselil v Maribor in se zaposlil kot časnikar pri Slovenskem narodu, je Kogovšek upodobil z beležko in pisalom, v koraku z obratom in pogledom vstran, kar je mogoče interpretirati kot zaznavanje časa, okolja, napredek in pogled naprej. Nasproti Jurčiča, v parku pred Prvo gimnazijo, stoji spomenik Rudolfu Maistru, osvoboditelju severnih slovenskih krajev, ki je zamejil Avstrijo. Avtorica Vlasta Zorko "je znana kot kiparka, ki je v Mariboru naredila največ spomenikov v javnem prostoru; poleg Maistra so med njenimi najbolj znanimi spomeniki Prežihovemu Vorancu, gledališčnikom, ki stojijo v SNG Maribor, reliefi v II. gimnaziji ...", našteva poznavalka umetnosti. Podatek o količini del Vlaste Zorko je pomemben zato, ker izstopa iz patriarhalnega, diskriminatornega obdobja, ko so ženske kiparke težko dobile delo.
Oba, Jurčič in Maister, držita v roki orožje, prvi besedo, drugi sabljo
"Med Jurčičem in Maistrom, ki sta v podobni pozi, je zanimiv dialog. Jurčič drži v roki svinčnik, torej besedo, ki je neke vrste orožje, Maister drži sabljo," razlaga Strnadova. Ker je spomenik nastajal v sodelovanju z borci, ki so generala in pesnika želeli videti zlasti kot strogega, resnega generala, omeni sogovornica, je Maistrova pesniška duša nekoliko zasenčena. Je pa njegovo poetsko plat avtorici kljub temu uspelo nakazati s tem, ko ga je odela v plašč.
Čast škofu, vojaku, kulturnikom, znanstveniku ...
Spomenik Antona Martina Slomška pred stolnico je eden bolj opaženih, poznanih. Kipar Marjan Drev ga je izdelal leta 1991, kar sovpada z osamosvojitvijo Slovenije in Slomškovim poslanstvom. Kot narodni buditelj je Slomšek leta 1859 prenesel sedež lavantinske škofije v Maribor, postal prvi mariborski škof, preprečil ponemčevanje Slovencev na Štajerskem in si prizadeval za slovenski jezik.
Nedaleč proč, pred sedežem Univerze v Mariboru, se s škofom spogleduje aleja velikanov, ki jo je zasnoval arhitekt Boris Podrecca. Portrete (jezikoslovca Frana Miklošiča, literarnega zgodovinarja in etnologa Matijo Murka, publicista Pavla Turnerja, vesoljskega in raketnega tehnologa Hermana Potočnika) je naredil kipar Viktor Gojkovič.
Med manj popularnimi je Slava Klavora v Parku mladih, pri centru srednjih šol na Taboru, kjer je bila nekoč vojašnica. Prva posebnost je izdelava iz betona, saj so spomeniki večinoma iz brona, ki je zelo trpežen material. Druga zanimivost pa je avtor. Klavoro je namreč upodobil vojak Miroljub Kostić, ko je bil 1974. na služenju vojaškega roka.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
