Grema na kafe s Francem Kopičem: Med plesom na avstrijski poroki snemal Putina

Če bo Mariborčan Franc Kopič nadaljeval v tem tempu zbiranja nagrad za ljubiteljsko (in profesionalno) filmsko ustvarjanje, se bo kmalu lahko pohvalil s štirimestnim številom priznanj. Pred dnevi je praznoval 70 let, kamero v zrelih letih redkeje prime v roke, se pa znova bolj posveča ustvarjanju animacij. S filmom se gospod s prepoznavno čepico ukvarja dobrih petdeset let, vseskozi sledi tehnološkemu napredku, večino delovne dobe pa je pridobil v povsem drugi branži, v družinskem podjetju, ki se je ukvarjalo s tekstilno obrtjo. S ponosnim članom Film in video kluba Maribor smo se srečali v kavarni Astoria, o kateri je - podobno kot o številnih prepoznanih mariborskih rečeh - posnel kratek film. "Maribor je filmsko mesto. Tukaj se zmeraj najde kaj, kar lahko filmarji uporabijo," navrže med pitjem vode. Kave nikdar ni pil.

Hiša Stare trte, Ezl ek, postavljanje mlaja ... Veliko vaših del je povezanih z Mariborom in tukajšnjimi običaji.

"Res je. Tako film o Stari trti kot o Ezl eku sem posnel v sodelovanju s Smiljanom Pušenjakom. Jaz nisem zahajal na Ezl ek, zato je bil Pušenjak, pravi ezlekar, primeren Mariborčan za sodelovanje pri tem projektu. Gre za res poseben prostor v mestu, kjer so se zbirali in se še zbirajo zanimivi ljudje, to je ena od znamenitosti Maribora. Včasih grem skozi svoj arhiv in res bi lahko rekli, da so dela preseki nekega časa. Opazne pa so tudi spremembe v tehnologiji. Vseh mojih del je okoli 600, a v veliki večini gre za privatne videoposnetke, tekmovalnih je okoli 60 filmov. Eden od zadnjih, ki sem jih končal, se imenuje Orgle. Gre za šestletno spremljanje nastajanja orgel v cerkvi na Pobrežju. Od prve položene deske do igranja na orgle."

Pred 52 leti ste se začeli resneje ukvarjati s filmom, s kamero pa ste se bojda spoznali že prej.

"Ko sem bil otrok, sta oče in mama kupila prvo kamero Kvarc in že takrat sem kaj posnel, če je ostal kakšen meter traka. Resneje sem začel snemati in montirati pred 52 leti, ko sem se lotil najtežje kategorije - risanega filma. Naredil sem videospot za zmagovalno popevko Bertija Rodoška Bolfenk, ki jo je pel Alfi Nipič. To naj bi bil prvi slovenski videospot. Naredil sem tudi video za popevko To še spijemo pa gremo. Moji prvi kadri so bili torej risani, za tri minute videoposnetka sem delal po 2500 ur ali več. Po svojih prvih filmčkih sem na televizorju videl, kako Walt Disney riše na folijo, zato sem začel iskati folijo za risani film. Seveda teh v Jugoslaviji ni bilo, tudi v Avstriji jih nisem dobil. Bolfenka sem zato naredil na 400 stekel formata A4, ki sem jih naročil pri steklarju. Ko sem bil na faksu, pa smo že imeli grafoskope s folijami, na katere sem lahko risal. Za To še spijemo pa gremo je bil film že narisan na folije."

Kaj so si mislili Mariborčanke in Mariborčani, ko so videli, s čim se ukvarjate?

"To so bile novosti. Marsikdo si je mislil, 'ja kaj pa dela toti'. Cele dneve sem porabil za film, po službi sem si vzel čas za to, na dopust nisem hodil, ker sem delal film. Tehnika je iz leta v leto napredovala, želel sem slediti trendom. Ko je bilo možno, sem se lotil računalniškega ustvarjanja filma. Ker smo imeli doma obrt in nisem imel veliko časa za risane filme, sem začel delati dokumentarce. Bil sem zelo produktiven, posnel sem zgodbe o številnih obrteh, ki so v zadnjih desetletjih pri nas zamrle. Imam film o strojenju kož, kovanju podkve, izdelovanju bičev ..."

Je bil vaš namen, da dokumentirate čas in prostor, v katerem ste živeli, ali se je to zgodilo spontano?

"Da hranim spomin na našo dediščino, sem ugotovil šele kasneje. Večina teh stvari se je zgodila spontano. Planirano je bilo ustvarjanje 3D-animacij, ki vzamejo manj časa kot animirani filmi, a vseeno sem za štiri minute potreboval okoli 600 ur dela na računalniku."

S čim se boste ukvarjali v prihodnje?

"Prav z animacijo. Z animacijo sem začel in z animacijo bom končal. Kamera mi je že malo pretežka, noge me ne nesejo več tako kot včasih, pri filmu pa so potrebne hitre reakcije, zato sem kamero odložil. Zdaj se pospešeno pripravljam na ustvarjanje 3D animiranih filmov, pri katerih figure v računalniku modeliram."

Vas je bilo kdaj strah, da vas bo tehnološki napredek prehitel?

"Začel sem z obliko normal 8 film, sledil je super 8 film, nato VHS, na katerega kar nekaj časa nisem šel, ker dolgo ni imel kvalitete. Sledil je mini DV, potem pa se je začela dvigovati kvaliteta in začel sem delati še digitalno. Ni me bilo strah tehnološkega napredka, me pa tehnika prehiteva, ker ji ne morem slediti finančno. Sicer pa sem zelo na tekočem glede novosti. Zanimivo je, da so v različnih obdobjih zanimive stvari, ki so retro, starejše. Ljudi zelo zanima moj arhiv. V našem klubu sem pred kratkim pokazal svoje prve posnetke. Da bi lahko vse gledal za nazaj, skušam čim več stvari digitalizirati, z računalnikom pa lahko potem dela tudi sproti popravljam."

Bili ste eden redkih snemalcev, ki je pred leti na poroki na vinski cesti na avstrijskem Štajerskem med plesom lahko posnel predsednika Rusije Vladimirja Putina, ki je bil gost na poroki avstrijske ministrice. Kako ste se znašli tam?

"Kolega iz Avstrije, član našega društva, me je pozval, naj pridem posnet poroko, in rekel sem, da ni problema. Šlo je za res posebno doživetje. Da bo Vladimir Putin prišel, sem izvedel zadnji dan. Vse je bilo pod strogim nadzorom, že en mesec prej sem moral poslati svoje podatke in podatke avtomobila, s katerim sem se tja odpravil. Nisem bil navajen tistih prizorov. Kamorkoli si pogledal, si lahko videl oborožene varnostnike in vojake. Ti prizori so me kar zdelali. Sem pa oddelal svoje, posnetek je bil narejen za osebno rabo naročnika, minuto videoposnetka pa smo lahko predvajali tudi na slovenski nacionalni televiziji. Lahko rečem, da je ruski predsednik plesal zelo dobro."

Velik del življenja ste bili povezani s tekstilno industrijo, ki je po osamosvojitvi v Sloveniji propadla. Vseeno pa je prav z odcepitvijo Slovenije povezana ena zanimivejših zgodb vaše vezilske kariere.

"Moja družina se je ukvarjala z vezilstvom, poimenovano je bilo po moji mami - VSK Vezilstvo Silverke Kopič. Pred osamosvojitvijo sta k nam na Pobrežje prišla dva gospoda iz Ljubljane. Rekla sta, naj zapremo vsa vrata, in zabičala, naj ne govorimo okoli, kar bosta naročila in povedala. Pokazala sta mi osnutke našitkov in štiri mesece pred osamosvojitvijo sem začel programirati našitke za vojsko, policijo, civilno zaščito ... Ko sem naredil programe, so mi povedali, komu jih lahko pošljem, ker mi takrat nismo zmogli takšnih kapacitet vezenja, saj so izdelke potrebovali zelo hitro. Da delamo, je bila tajna, o tem nisem smel govoriti ali kazati osnutkov."

Kakšne so vaše želje za Maribor?

"Mariboru želim, da bi čim bolj napredoval. Je čudovito, filmsko mesto. Sem pridejo prizore snemat različne ekipe, tudi iz Hollywooda in Bollywooda, in prepričan sem, da si Maribor izberejo z razlogom. Nikoli se ne bodo izpeli kadri Lenta z Dravo, ozkih ulic proti Dravi, svojevrstnih trgov, Piramide in Kalvarije ..."