Grema na kafe z Amando Fetahi: Za samostojne, izobražene in zaposlene romske ženske

Mariborčanka Amanda Fetahi je po odraščanju in šolanju v mestu ob Dravi nekaj let delala v hotelu v Ljubljani, med epidemijo pa dobila odpoved in se vrnila v Maribor. Pred meseci je povila prvorojenko Reyno. Ob vrnitvi se je pridružila združenju Epeka in kot prostovoljka med zaprtjem šol zaradi koronavirusa pomagala otrokom pri učenju in opravljanju šolskih nalog. Pred dobrim letom je na pobudo romskih žensk soustanovila romsko društvo žensk in otrok. S Fetahijevo smo se nekaj dni po svetovnem dnevu Romov, ki je 8. marca, srečali v Kaveniji ob Kardeljevi cesti. "Odkar sem rodila, je ta lokal zame odlična točka, kamor lahko grem na kavo ob sprehodu z vozičkom. Všeč so mi sproščeni lokali, kjer ni obsojajočih pogledov in govoric. Opazila sem, da je tukaj dopoldne ogromno mamic," je izbor lokacije za pogovor pojasnila 26-letnica. Naročila je belo kavo.

Vodite društvo za povezovanje romskih žensk in otrok Loli luludi, ki ste ga ustanovili lani na svetovni dan Romov. Kaj pomeni ime društva?

"Loli luludi pomeni rdeča roža. En mesec smo izbirali ime, idej je bilo sto, a nobena ni bila prava. Ena prvih idej je bila rdeča roža, zato smo jo nato tudi izbrali. Roža je simbol žensk, rdeča barva pa označuje moč žensk."

Kako je romska skupnost reagirala na to, da se ženske združujete?

"Ne prav fajn, haha. Predvsem starejši, ki so na oblasti romske skupnosti v Mariboru že 30 let, niso bili navdušeni, a smo borbene in želimo skupno delovanje, ki omogoča boljše življenje vseh nas, nadaljevati."

Kaj počnete v društvu?

"Trenutno so v ospredju prostočasne dejavnosti. Osmega marca smo se družile in pripravile različne vsebine. Srečalo se nas je okoli 30, morda celo 40 žensk. Že pred časom smo v kino peljale otroke, ko so si tega zaželeli. Sproti se dogovarjamo, kaj skupnost potrebuje, in nato reagiramo. Velik poudarek dajemo pomoči otrokom pri učenju in pomoči ženskam pri izpolnjevanju formularjev in prošenj za službo. Pred kratkim je bila izražena želja, da obudimo romsko folklorno skupino, in zdaj tečejo dela v tej smeri. O aktivnostih v društvu se torej posvetujemo s članicami društva. Zadnje mesece sem bila nekoliko manj aktivna, ker je bila hčerka še tako majhna, da sem se bolj posvečala njej. Imam pa zdaj vedno več časa."

Ob svetovnem dnevu Romov ste letos v Mariboru pripravili poseben dogodek in znova opozorili na nekatere ovire, ki ste jih morali premagovati v zadnjih dveh letih.

"V sodelovanju z združenjem Epeka smo pripravili dogodek za ženske in ga poimenovali Dan Rominj. Tudi to poimenovanje nekaterim ni bilo prav. Razpravljali smo o problemih med romskimi ženskami, ki so nastali v času koronakrize. Pogosto so romske družine številnejše, ob večjem številu otrok in razmeroma manjših bivalnih površinah so se med šolanjem na daljavo tako pojavljale številne težave. Sama sem med epidemijo izgubila službo, a sem to težavo že nekako prebolela, saj lahko greš naprej in poiščeš novo delo. V romskih družinah pa so bile nekatere težave nepremostljive. Podobno kot v drugih družinah so tukaj mame postale tudi začasne učiteljice in vzgojiteljice. Ker marsikatera sama ne dosega visokega nivoja znanja, da bi ga lahko podajala naprej, so se kopičile težave. V združenje Epeka so zato začeli prihajati otroci in iskati pomoč, nato smo pripravili delavnice in vsaj za silo sistemsko uredili stvari. Tam smo bili od jutra, ko so začeli pouk na zoomu, do večera, vse dokler niso končali vseh nalog."

Je bilo združenje Epeka v sodelovanju z vami, prostovoljci iz romske skupnosti, rešilna bilka marsikatere romske družine?

"Definitivno. Družine so imele probleme s številom računalnikov, stanovanjsko stisko smo že omenili ... Epeka je skušala urediti računalnike za starejše, številni mlajši pa so prišli v prostore združenja, da smo lahko delali z njimi. Rominje so nam povedale, da jim je to zelo olajšalo vsakdan."

Se položaj romskih žensk s pomočjo vašega društva in združenja Epeka v Mariboru izboljšuje?

"Vsaj malo se je položaj romskih žensk v zadnjih letih res izboljšal. Seveda vse še ni tako, kot bi si jaz ali preostala dekleta želela. Za korenite spremembe potrebujemo čas, veliko pa je odvisno od starejših v naši skupnosti. Dokler ne bodo vajeti v romski skupnosti prevzeli mlajši, bolj napredni ljudje, se bodo premiki na bolje dogajali počasi. Sama se zavzemam za samostojne, izobražene in zaposlene romske ženske."

Je pa veliko odvisno tudi od posameznic?

"Res je. In tudi od njihovih družin. V mojem primeru je bilo zelo pomembno, da so doma dajali poudarek temu, da smo pridni v šoli in da se naš socialni krog ne omejuje. Marsikatera ženska moje generacije iz romske skupnosti je izobraževanje še vedno končala po osnovni šoli, v srednjo šolo smo se vpisale morda le štiri od desetih. O napredku bomo lahko govorili, ko bo šolanje nadaljevalo devet od desetih romskih deklet. Sama sem se vpisala v trgovsko šolo, a se dolgoročno v tem poklicu nisem videla, zato sem odšla v Ljubljano in delala v hotelu."

Ste bili v Mariboru kdaj diskriminirani?

"K sreči ne. Nikoli mi nihče ni rekel: 'Glej jo, ciganko.' Prihajam iz netradicionalne družine, družili smo se z družinami in otroki iz različnih skupnosti. Če sem kdaj rekla, da sem Rominja, sem pogosto dobila odziv: 'Ja, ja, v redu je.' Se pa zavedam, da težave obstajajo in da se ljudje delijo, da nekdo Roma označi za cigana, nekdo od Romov pa drugemu reče Slovenec. Tega ne bomo izkoreninili, je pa tega vse manj. Včasih se mi zdi, da so si nekateri Romi sami krivi za svoj status, ker ne gredo s časom naprej. Veseli me, da med mladimi ni več toliko predsodkov do Romov, da je z generacijami večje sprejemanje. Se mi zdi, da bo prej do predstavnikov romske skupnosti žaljiv kdo od 'penzionistov' kakor kdo iz mlade generacije. V primerjavi s Kočevjem in Novim mestom pa so Romi v Mariboru po moji oceni v boljšem položaju in bolje sprejeti. Ko je združenje Epeka odprlo romsko gostilno, je kar nekaj Romov dobilo zaposlitev. Način, kot je ta, je dober za vključevanje različnih družbenih skupin v skupnost. Nevladne organizacije ne zavrnejo ljudi, ko ti potrebujejo pomoč. Včasih se mi zdi, da so NVO-ji bolj obremenjeni in aktivni kot država, ki bi morala reševati probleme ljudi."

So pa NVO-ji pogosto v zobeh nekaterih političnih strank, češ da za svoje aktivnosti od države prejmejo preveč denarja, pa čeprav opravljajo naloge države.

"Vseh so polna usta, da nevladne organizacije dobijo denar, v isti sapi pa bi morali povedati tudi, koliko truda in časa vložijo, da bi težave ljudi rešili. Tudi sama sem bila prostovoljka pri združenju Epeka v času, ko sem bila brezposelna. Takrat bi lahko bila doma in buljila v televizor, a sem raje naredila nekaj za sebe, da sem se počutila bolje, hkrati pa pomagala otrokom, ki so bili zaradi zaprtja šol v težki situaciji."

Boste tudi po koncu porodniškega dopusta nadaljevali prostovoljstvo?

"Ravno pred dnevi sem dobila pošto, da bo hči s 1. januarjem sprejeta v vrtec. Sama se bom v nadaljevanju leta osredotočila na iskanje službe, potem bom skušala ob delu delovati v društvu, ki smo ga ustanovili, hkrati pa bom še naprej sodelovala z združenjem Epeka."

Smo v tednu volitev. Koliko vas in preostale člane skupnosti zanima politika?

"Politika me zanima do te mere, da je treba podpreti predstavnike, ki želijo dobro vsem ljudem. Podprla bi tudi predstavnika romske skupnosti, ki bi se zavzemal za nas, a naj bo izobražen in brez dvomljive preteklosti. Tudi mi se te dni med seboj pogovarjamo, ali bomo šli na volitve in koga bomo volili. Ko mi kdo reče, da ne bo šel na volitve, ker da njegov glas nič ne spremeni, in da bo itak spet zmagal Janša, mu zabrusim, naj le gre na volitve, ker lahko nekaj glasov, skupaj z njegovim, spremeni rezultat."

Kakšne so vaše želje za Maribor?

"Tako v okviru romske skupnosti kot sicer v Mariboru si želim, da bi pomembne vloge v mestu prevzeli mladi. Starejši vseskozi kaj obljubljajo, pa ponavadi od tega ni nič. Mladi znamo premostiti marsikatere ovire in imamo energijo, da se trudimo in delamo za napredek."