Danes, 6. oktobra, po svetu obeležujemo dan cerebralne paralize, fontana na Glavnem trgu bo po 18. uri zasvetila v zeleni barvi. Ob tej priložnosti smo na pogovor povabili Lidijo Šestak Zorič, predsednico mariborskega društva za cerebralno paralizo Sonček, ki bo prihodnje leto proslavilo 40 let delovanja. Šestak Zoričeva, družbeno aktivna že v mladosti v Varaždinu, je ob delu v društvu Sonček, dolga leta je bila tam prostovoljka, zdaj je zaposlena, vpeta tudi v družabno življenje. Vrsto let je aktivna plesalka, v kategoriji nad 33 let je s skupino prijateljic pred leti zmagala na državnem prvenstvu v hip hopu.
Srečali smo se v Baščaršiji, kamor pogosto zahaja z družbo, je tudi prijateljica lastnice lokala Zekire Marković, rada obišče tudi Nano na Glavnem trgu, s prijateljicami, mamami otrok z Osnovne šole Gustava Šiliha, pa so po tem, ko so otroke peljale v šolo, ob kavi dobivale v slaščičarni Kalimero. "Tam imajo odličen burek. To je za nas bila tudi terapija, tam so nastajale številne ideje, povezane z društvom Sonček. Ena drugi znamo najbolje pomagati," pravi Lidija Šestak Zorič, ki je v Baščaršiji naročila turško kavo.
Kako ste postali del mariborskega društva Sonček, ki ga vodite od leta 2008?
"Po sinovem rojstvu me ni bilo na spregled pet let, je nekoč napisala novinarka Večera. Sin je zdaj star 21 let, ima cerebralno paralizo, ob njegovem rojstvu sem prvič slišala za cerebralno paralizo. Po nekaj letih preučevanja, kaj se je zgodilo in kako lahko sinu pomagamo, sem se vključila v društvo Sonček. Spoznala sem avtizem in cerebralno paralizo. Leta 2008 sem postala predsednica mariborskega društva in kmalu zatem podpredsednica zveze Sonček, ki združuje 16 slovenskih društev. Še vedno mislim, da smo premalo aktivni, sploh starši. Cerebralna paraliza ne izbira, starši otrok so iz različnih slojev, a za ljudi s cerebralno paralizo lahko največ naredijo prav starši, saj jim pomagajo izraziti njihovo mnenje in želje."
Uvedli ste številne novosti in glas društva Sonček ponesli med ljudi.
"Med novostmi so bile razne terapije, med večje projekte pa štejem krasno predstavo Razstava srce, ki je bila del Evropske prestolnice kulture. Angažirali smo profesionalno ekipo, Rok Vilčnik je napisal scenarij, igrale so osebe s težko oviranostjo, imeli smo krasne kostume in glasbo. Predstavo smo igrali velikokrat, tudi gostovali smo v sosednjih državah, v gledališčih, v BiH, Srbiji, na Hrvaškem ... Zveza Sonček je zelo inovativna organizacija, nismo pa še tam, kjer želimo biti. Starši so bili s kombijem po Evropi, želeli so videti, kaj je možno narediti za ljudi s cerebralno paralizo in sorodnimi invalidnostmi. Nekatere programe smo začeli izvajati podobno, recimo Varstveno-delovni center na Pobrežju in številne druge. Veliko so pomenili staršem, predvsem pa otrokom, mladostnikom in odraslim s cerebralno paralizo. Šlo je za počitniške programe."
"Želim si več kvalitetnih kulturnih in zabavnih vsebin za generacije po 40. letu"
V zadnjem času večkrat preberemo in slišimo, da je rešitev za boljše življenje ljudi z oviranostjo v deinstitucionalizaciji zavodov, v katerih živijo.
"Da. Gre za to, da se velike institucije ne bi več gradile in bi se zapirale, ljudje z oviranostjo pa bi živeli v skupnosti, pravico imajo izbrati kraj, kjer želijo bivati. To je glavno vodilo v Evropi. V Sloveniji imamo sicer urejene velike centre, trend v tujini pa je, da se gradi več manjših objektov. V Italiji in na Švedskem nimajo posebnih šol za ljudi s posebnimi potrebami. Trudijo se, da ljudje živijo v skupnosti in imajo izbiro. To za njih pomeni dostojanstvo. Za nas je to vizija, za katero si najbolj prizadevamo."
Sta se je v 15 letih vašega udejstvovanja v Sončku spremenila odnos do ljudi s cerebralno paralizo in njihovo sprejemanje v Mariboru?
"Sta, zelo! Ne le v Mariboru, ampak tudi širše. V Mariboru ljudje razumejo, za kaj gre, ker se socializirajo, bolj poznajo cerebralno paralizo. Vedo, da lahko s temi ljudmi komunicirajo kot z vsakim drugim. Ljudje s cerebralno paralizo si najmanj od vsega želijo pomilovanje, empatijo pa. Želijo biti sprejeti, imajo enake potrebe kot vsakdo drug. Včasih se tega ljudje niso zavedali. Dolgo je veljalo, da je najboljše, da so v institucijah, ampak tam so oropani socialnega kapitala, nimajo svoje lastnine, podrejeni so ritmu življenja tam. Eno glavnih vodil Sončka je šola za vse. Ja, iluzorno je pričakovati, da bi vsi šli v isto šolo. Sploh ne gre za to. Leta 2012 smo starši obiskali prvo inkluzijsko šolo v Veliki Britaniji, kjer so vselili šolo s posebnim programom in dve redni šoli v eno stavbo. Ves čas so poudarjali, da gre za vključenost. V Mariboru smo bolj vidni, imamo dobrodelno trgovino v Vetrinjski ulici, tam naši člani delajo, kot prostovoljci prodajajo rabljena oblačila. Potrebujemo pa še vedno veliko podpore mesta Maribor. Potrebujemo dnevne centre, kjer bi se lahko ljudje vključevali, in stanovanjske enote, podobno praksam v drugih državah, da lahko ljudje s podporo osebne asistence živijo samostojno."
Je kadra za osebno asistenco dovolj?
"Je, ampak osebni asistenti in oskrbovanci se morajo ujeti. Tudi življenjskega partnerja ne najdeš takoj, potrebna je kemija, mora ti ustrezati. V društvu imamo zdaj zaposlenih 170 osebnih asistentov, včasih jih sploh ni bilo. Zelo smo si prizadevali za zakon o osebni asistenci, to je bil velik civilizacijski korak naprej pri nas, omogoča samostojnost in vključevanje. Osebne asistente zaenkrat najdemo, ko objavimo razpis, nimamo slabih izkušenj. Je pa problem sprejeti novega člana tudi družinam. Prej takšne pomoči ni bilo, ljudje z oviranostjo so bili v varstvu družine, ta je bila odgovorna, zdaj pa starši po 26. letu niso več dolžni skrbeti. Nadomestila za invalidnost so zdaj bolje definirana. Potrebujemo pa še nekaj zakonov, da bodo razmere boljše."
Se je infrastrukturna urejenost za ovirane ljudi v mestu izboljšala?
"Na občini je skupina, ki so jo ustanovili v okviru sveta invalidov, skupaj z invalidi na vozičku so šli po mestu in ga pregledali, marsikje so prilagodili infrastrukturo. V Narodnem domu bodo kmalu izgradili dvigalo, prej so ljudi na vozičkih nosili po stopnicah. Organizatorji različnih prireditev naj pred dogodki razmišljajo tudi o obiskovalcih, ki ne morejo dostopati povsod. Pred kratkim smo imeli problem, ko se je želel nekdo na vozičku poročiti v Rotovški dvorani, kjer tudi ni dvigala. Veliko je že postorjenega, še veliko pa je za postoriti."
Kdaj ste prišli v Maribor in zakaj?
"V Maribor sem iz Varaždina prišla študirat pri 18 letih s prijateljico. Normalno je bilo, da so vsi odhajali v Zagreb, midve pa sva se odločili za Maribor, to je bilo leta 1986. Zdelo se mi je, kot da sem šla študirat v tujino, čeprav smo bili skupna država in čeprav je bila moja babica Slovenka, Varaždin pa zelo blizu Slovenije. Slovenščina ni bil majhen zalogaj, celo na tečaj sem šla. Ko sva s prijateljico prišli, sva živeli v trisobnem stanovanju na Ljubljanski blizu bolnišnice, hitro sem spoznala Štuk in hitro pridobila prijatelje tukaj. Z dvaindvajsetimi sem spoznala zdajšnjega moža, s katerim imava dva otroka, srečala sva se v študentskem domu, on je iz Brežic, oba pa sva ostala tukaj, zdaj živimo v Kamnici. Maribor sem hitro sprejela za svojega, to je moje mesto, veliko sem doživela tukaj."
Kakšne so vaše želje za Maribor?
"Zelo si prizadevamo, da bi se društvo iz pisarne na Trubarjevi selilo v središče mesta. Smo v pogovorih za prostor blizu Glavnega trga, zavedamo se problemov s parkirnimi prostori, a želimo našim ljudem približati center mesta, kjer imajo na voljo veliko aktivnosti, potrebujejo socializacijo v kvalitetnih storitvah v skupnosti. Želim si, da bi se dvignil standard v Mariboru, da bi bilo več kvalitetnih kulturnih in zabavnih vsebin za generacije po 40. letu in s tem večji obisk teh dogodkov ter da ne bi bilo aktivno le v času Festivala Lent. Želim si, da bi se uredilo parkirišče za gledališče, da bi bilo dovolj parkirnih mest za gibalno ovirane ljudi, da bi bili prepoznavno univerzitetno mesto. Da bi čutili več družbene odgovornosti, imeli več razumevanja in strpnosti do drugače mislečih, za lepše in boljše življenje za vse nas."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
