(INTERVJU) Jože Jagodnik: Do koronskih časov sem redno obiskoval tekme NK Maribor in le redkokatero izpustil

Kakšni so spomini na otroštvo?

"Iz otroštva mi je najbolj ostala v spominu moja rojstna hiša na Malni blizu Lenarta (v sedanji občini Sveti Jurij v Slovenskih goricah, op. a.). Tam sem preživel prvih šest let življenja, pri babici Frančiški in pri teti, preden sem se zaradi šolanja preselil k staršema, ki sta takrat delala v tekstilni tovarni v Mariboru. Ampak v mestno okolje nisem šel rad, saj sem na podeželju preživel zelo lepa leta, obenem pa se močno navezal na babico, mamino mamo, medtem ko se je oče Jože po drugi svetovni vojni na Štajersko preselil iz Primorske, saj njegova družina izvira iz okolice Ilirske Bistrice, iz krajev Harije in Tominje. Še zdaj grem velikokrat na Malno, kjer živi moja 86-letna teta in od koder je bila mama Rozika. Iz osnovne družine imam še mlajšo sestro Danico.

Spomnim se, da ko so prišli pome s poltovornjakom, da bi me preselili v mesto, kjer bi se šolal, nisem želel zapustiti tistih podeželskih krajev. Na podeželju sem bil kratkohlačni smrkavec, ki mu ni bilo mar, če na cesti stopi v kravjak. Bilo je popolnoma brezskrbno otroštvo, polno stika z naravo, živalmi. Kmetija je bila majhna, a smo imeli krave, pri sosedih so bili konji, ovce, koze ... Zame je bilo to čarobno otroštvo, saj drugega tudi nisem poznal. V mestu pa se mi je življenje tako obrnilo na glavo, da sem nekega dne skočil skozi okno stanovanja, ki je bilo na srečo v pritličju. Hotel sem pobegniti nazaj k stari mami na Malno."

Na Večeru se je naučil pisati na pisalni stroj

Po končani osnovni šoli in gimnaziji ste šli študirat novinarstvo. Kako to, da ste se odločili za ta poklic?

"Končal sem mariborsko II. gimnazijo, ki je bila le nekaj sto metrov od našega stanovanja v Ljubljanski ulici in je že takrat veljala za bolj eminentno, a obenem dijakom prijazno šolo. Čeprav je bila gimnazija bolj naravoslovne smeri, je mene od nekdaj zanimalo družboslovje. Novinarstvo sem študiral dve leti, a obupal, za kar je delno krivo to, da sem že kot gimnazijec pri 16 letih delal v (športnem) novinarstvu. Še v stari del Večera sem prinašal vestičke in se naučil pisati na pisalni stroj. No, potem sem šel na Radio Maribor in jim rekel, da sem novinar na Večeru, kar seveda ni bilo res, saj sem kvečjemu napisal kakšno vestičko, in še to podpisano z začetnicami, ampak tam so me sprejeli in tako se je pričelo bolj resno novinarsko delo.

Začel sem pri različnih mladinskih radijskih oddajah in delo kmalu vzljubil. Na Radiu Maribor so me vse bolj vključevali v novinarsko delo in zato sem se odločil za ta študij. No, leta 1970, ko sem bil star 21 let, se je pokazala priložnost, da me zaposlijo, in zagrabil sem jo z obema rokama. Takratni direktor Jože Kušar mi je rekel, naj se ne sekiram, kajti študij bom končal ob delu, kot ga je on, a razpletlo se je drugače, čeprav sem še nekaj časa po zaposlitvi študiral. Kmalu po zaposlitvi sem se poročil in dobil sina Gregorja - dokončal je študij prava in je lastnik restavracije Njami Sushi v Mariboru -, iz druge zveze imam še 20-letnega sina Žigo, ki v Ljubljani študira ekonomijo. Imam tudi dve vnukinji."

Kaj je bil razlog, da ste sploh postali novinar?

"V mlajših letih sem pri takratnem Železničarju, kjer je zdaj hitra cesta, igral košarko in bil s 185 centimetri organizator igre. V košarkarskih krogih je veljalo prepričanje, da temu športu v Mariboru mediji posvečajo premalo pozornosti. Javil sem se, da bom nosil košarkarske novičke za objavo, in tako se je pričelo moje sodelovanje z Večerom, kjer je bil takrat na športu urednik legendarni Zdeno Vahtar. Košarko pa sem igral pri trenerju Veliborju Frelihu, ki je danes star 91 let in s katerim se še redno srečujeva, po navadi ob teniških igriščih. Poprimem za teniški lopar in še odigram kakšno partijo tenisa. So pa bila moja najstniška leta tesno povezana s košarko. Zanimivo je, da je po očetovi strani moj daljni sorodnik Goran Jagodnik, prav tako košarkar."

Kako bi ocenili svojo košarkarsko kariero?

"V mladosti sem bil kar zagnan košarkar. V letih 1967 in 1968 tudi najboljši strelec in igralec slovenske mladinske lige. Bil sem celo na preizkušnji pri ljubljanski Olimpiji, ki jo je treniral dr. Mik Pavlovič in za katero sta igrala Ivo Daneu in Borut Bassin. V tedanji močni ljubljanski ekipi se je bilo težko prebiti v prvo ekipo, in sem potem bolj ali manj uspešno nastopal v slovenski ligi, ko sem igral tudi za Timo Maribor, kjer smo imeli tekme na nekdanjem mariborskem sejmišču v dvorani B, tu pa so igrali tudi Peter Vilfan, Drago Vezjak in Vaso Vujačič, ata Saše Vujačiča, ki je igral kasneje tudi v ameriški ligi NBA. Igrali smo za dres in copate in ne za denar, medtem ko so tisti najboljši, predvsem pri Olimpiji, od košarke živeli. Dokaj hitro sem se zaposlil, zato je košarka kmalu postala postranskega pomena."

Dva mandata ste bili poslanec. Bili ste tudi mestni svetnik in vedno se vas je omenjalo kot kandidata za mariborskega župana.

"Bil sem član Zveze komunistov (ZK) Slovenije, v letih 1975-1978 tudi predsednik ZK na Radiu Maribor in Delu, vzporedno pa imel službo. To članstvo v ZK sem jemal kot nujno zlo in potem mi je članstvo prenehalo, kajti ob selitvi v Beograd so me izgubili iz evidence, jaz pa nisem več vztrajal pri članstvu. Ko smo imeli še trodomni parlament, sem bil v letih 1992 do 2000 slovenski poslanec, tudi v državnozborski komisiji, ki je preiskovala poosamosvojitveno trgovanje z orožjem. Več let sem bil mariborski mestni svetnik. Velikokrat se me je omenjalo kot kandidata za mariborskega župana, a nikoli nisem kandidiral. Sem pa leta 1990 za pet glasov izgubil na volitvah za predsednika mariborske skupščine (danes bi to imenovali funkcija župana) proti zdaj že pokojnemu odvetniku Dušanu Senčarju in potem svojo podporo namenil Magdaleni Tovornik. Na državnozborskih volitvah sem kandidiral vedno za ZLSD (danes SD), v zadnjem mandatu pa sem bil mestni svetnik pri LDS.

Iz sestave tedanjega mestnega sveta še danes deluje nekaj ljudi v javnem življenju. Tedaj smo menili, da smo center sveta, četudi se je Maribor soočal s težkim prehodom iz enega od petih najbolj razvitih industrijskih mest nekdanje Jugoslavije v dokaj obubožano mesto, ki ga je pestila visoka brezposelnost. V letih 1988-1989 so mestne ulice preplavile stavke, ki se jih je udeležilo po 30 tisoč ljudi in več. Stavkali so zaradi slabe ekonomske situacije, hkrati se je krepilo prepričanje, da Slovenija ni deležna tolikšnega kolača, kot bi ji pripadal, in da gre preveč denarja v manj razvite jugoslovanske regije. Med tedanjimi regijami so bile res ogromne razlike in prevladovalo je razmišljanje, zakaj bi delali za druge, če lahko zase. To in pa zrušenje berlinskega zidu sta imela posledice v težnjah po osamosvojitvi Slovenije. Industrijski bazen na relaciji Maribor-Ptuj-Slovenska Bistrica je bil izjemno močan in ni izvažal le na trge nekdanje Jugoslavije, ampak je leta 1975 izvažal že v 53 držav sveta, je pokazala novinarska raziskava. To je šlo predvsem na rovaš Metalne, ki je gradila in postavljala žerjave po celem svetu, pa Hidromontaže, ki je prodajala na štirih celinah. Slovenci smo v nekdanji državi daleč največ izvažali in tako je še zdaj. Nismo pa imeli ustreznega kolača pri devizah, kar je povzročalo slabo voljo. Slovenija je proizvajala izdelke, ki so bili za tisti čas napredni."

Dal odpoved, a je prišel klic iz Ljubljane

Imeli ste odmevno novinarsko kariero. Bili ste voditelj osrednjega televizijskega dnevnika na TV Ljubljana, na Radiu Ljubljana dopisnik iz Beograda, od koder ste kasneje na Radio Maribor prinesli polemično oddajo Dobro jutro, Maribor. Kako se spominjate teh časov?

"V novinarskem poklicu sem od 16. leta, upokojil pa sem se pred desetimi leti, a na koncu nisem delal v novinarstvu. Polnokrven novinar sem postal leta 1970, ko sem bil star 21 let in sem se zaposlil pri Radiu Maribor. Takrat sem prišel kot devetnajsti zaposleni, no, zdaj jih je tam čez sto. Že ta številka pove, kakšen preboj je uspel tej radijski hiši v pol stoletja. Ko sem prihajal tja, je bil Radio Maribor mlačen, visel je na glasbenih željah, dopoldanskih in popoldanskih lokalnih poročilih ter na Nedeljskem feljtonu. Bil sem med tistimi, ki so se zavzemali za dodajanje oddaj, pri čemer smo se fokusirali na tako imenovane žive oddaje. Do takrat smo novinarji prinašali vesti, jih oddajali tedanjemu odgovornemu uredniku Janezu Švajncerju in on je iz tega pripravil poročila, ki jih je določen napovedovalec prebral. A to je bilo monotono. Drži pa, da nekaterim novinarjem ni bilo do tega, da bi se usedli pred mikrofon. In potem smo, tudi na mojo pobudo, počasi začeli stopati pred mikrofone, tudi ob pomoči šole govorništva pri Ani Mlakar. Z Ernestom Ružičem, ki je letos žal umrl, sva se vsak teden vozila na te ure govorništva v Ljubljano, kjer je tedaj ugledna Mlakarjeva zaradi naju izgubljala potrpljenje, saj sva imela štajerski oziroma prekmurski dialekt. Smo pa s tem dobili določeno legitimnost, da smo se začeli pojavljati pred mikrofonom, da smo svoje prispevke brali sami, da smo imeli intervjuje, in na podlagi tega smo začeli delati žive oddaje.

Poudarek mojega dela je bil na Mariborskem feljtonu, ki je bil na sporedu vsako nedeljo in se je kasneje preimenoval v Nedeljski feljton. Ker takrat ni bilo desetine radijskih in televizijskih postaj, so ljudje oddajo množično poslušali. Ta feljton smo postavili na nivo, da je postal še bolj živ. Oporna točka feljtona je bil vedri, humoristični del, na katerega nisem imel vpliva, ker je to pripravljal Srečko Golob, mi pa smo tudi v prvem delu naredili zadevo bolj poslušljivo, in sicer z mnogimi intervjuji, veliko javljanji. Med letoma 1973 in 1975 je bil v okviru JRT ​vsako leto v Ohridu festival radijskih in televizijskih oddaj in nekdo v Ljubljani je prišel do ugotovitve, da lahko na ta festival pošljejo tudi oddajo z lokalnih radijskih postaj, z enim od feljtonov, ki sem ga sam koncipiral, namreč o izumih in inovacijah v gospodarstvu, smo tekmovali in zmagali. V studiu smo imeli strokovnjaka za industrijsko pravo, mi smo se javljali iz različnih mariborskih podjetij, ki so imela kup patentov na svetovni ravni - recimo Tam z avtomobilskim sedežem, v Mariborski livarni je bil kup manjših patentov, tudi aluminijasti radiatorji.

Sem eden tistih, ki smo sodelovali pri prvi oddaji Vala 202 leta 1972, in tam sem začel spoznavati ljudi iz Ljubljane, pa tudi prek govornih tečajev. Tedanji direktor Radia Ljubljana Blaž Lavrič mi je rekel, naj pridem delat v Ljubljano, a sem se leta 1974 poročil, leto kasneje dobil starejšega sina. Izborili smo si, da so v četrtek oddaje potekale iz Maribora, in tako je bilo dolgo časa. Zaradi izobrazbe me niso hoteli dati za urednika te oddaje, in sem bil blazno jezen in lepega dne tik pred božičem leta 1977 dal odpoved. Nisem vedel, kam bom šel, a prišel je klic iz Ljubljane in sem začel delati pri Radijskem dnevniku v Ljubljani. V Mariboru smo prvi imeli voden Radijski dnevnik, kar so nato povzeli tudi v Ljubljani. Ni bila neka pogruntavščina, saj so to v Avstriji delali že leta prej. V Ljubljano so me pripeljali, da bi pomagal soustvariti ta 'živi' Dnevnik.

Delal sem tudi druge stvari. V živo sem prenašal številne proslave, med drugim pogrebe. Tudi ko je leta 1979 umrl Edvard Kardelj in pa leto kasneje Josip Broz - Tito, ko sem bil kar tri mesece v 'pripravljalni' fazi, saj se je vedelo, da bo kmalu umrl. Nato so me nagovorili, da sem šel za radijskega dopisnika v Beograd, kjer sem kasneje delal še za televizijo. Moj edini pogoj je bil, da lahko štirikrat na mesec pridem nazaj v Maribor - tedaj je še bila redna letalska povezava med Mariborom in Beogradom -, kjer sem imel družino, in so mi to odobrili. Podobno so se vračali politiki. Takrat je zvezna skupščina delala od torka do četrtka in se ob koncih tedna ni nič dogajalo. Po petih ali šestih letih sem se vrnil iz Beograda in šel na televizijo, ki je v osnovi nisem maral, četudi sem delal posamezne TV-prispevke, intervjuje in komentarje o gospodarstvu in politiki, ki jih danes praktično ni. Sta me pa Aleks Štakul in Stane Grah nahecala, da sem začel voditi TV Dnevnik. Sam nisem pristaš tega, da se moraš pojaviti na TV in si potem znan. Tega sem se po kakšnih štirih letih stalne vožnje med Mariborom in Ljubljano naveličal in se vrnil na Radio Maribor. Leo Kremžar, ki sem mu pred leti pomagal priti na Radio Maribor, me je vzel nazaj na Radio Maribor."

Iz Beograda je z vami prišla oddaja Dobro jutro, Maribor.

"Tam je to oddajo vodil zgolj Duško Radović, ki je zjutraj povedal nekaj fenomenalnih aforizmov o aktualnem dogajanju in čisto nič več. Oddaja je trajala le od sedme do pol osme ure zjutraj. Mi smo to prenesli na lokalni radio in v njem informirali in razpravljali o najbolj aktualnih dogodkih v Mariboru in okolici. Potem sem imel vedno manj prostora za prispevke, saj je bila poslušanost velika in so oddajo preplavili oglasi, ki so se povečali za sedemkrat. To oddajo sem delal sedem let in v njo je bilo vloženo bistveno več časa, kakor je sama oddaja trajala."

Pred prihodom v NK Maribor se je kalil v tenisu

Kako pa je prišlo do angažiranja v NK Maribor, kjer ste bili med letoma 1998 in 2002 predsednik kluba?

"V športu sem bil ves čas. Pri Železničarju kot košarkar pa potem, ko sem se vrnil v Slovenijo, pri teniškem klubu ŽTK. Potem me je leta 1984 zdaj že pokojni Večerov novinar Mirko Lorenci nagovoril, da bi kandidiral za predsednika ŽTK, in sem predstavil, kaj vse bi razvijali, in dobil podporo članov, čeprav za sabo nisem imel nobenega od direktorjev mariborskih podjetij. Tam smo zgradili 13 teniških igrišč, postavili teniško dvorano, imeli močno teniško šolo z veliko nadobudnimi igralci, tudi manj premožnih staršev, in med njimi je bila Tina Pisnik. Po kakšnem desetletju dela sem v ŽTK odstopil.

Januarja 1998 so k meni prišli nogometni znanci, ali bi prevzel predsedovanje NK Maribor, ki pa je bil v težavni finančni situaciji. In tudi v tem klubu nisem imel za sabo nobenega velikega sponzorja ali podjetja. V Sloveniji so bili trije veliki športni klubi - hokejski klub Jesenice, košarkarski klub Olimpija in nogometni klub Maribor. V upravnem odboru KK Olimpija je bilo šest članov vlade, na Jesenicah so imeli vse gorenjske vplivneže, v Mariboru pa sem bil sam kot nekdanji novinar in nekdanji poslanec SD, pravzaprav sem bil takrat brezposeln. Ko sem prišel v NK Maribor, je bil tam neugotovljen znesek minusa, najprej sem šel do takratnega direktorja Pivovarne Laško, Toneta Turnška, ki pa mi je postavil pogoje, koga iz kluba ne smem vzeti. Nato sem šel do Nove KBM in takratne Zavarovalnice Maribor in naletel na prepotrebno podporo, da smo lahko klub zagnali v pravo smer."

Kakšni so spomini na čas, ko ste predsedovali ob premierni uvrstitvi NK Maribor v ligo prvakov v sezoni 1999/2000? Kaj je šlo narobe, da je klub znova zašel v finančne težave?

"Ob prvi uvrstitvi NK Maribor v ligo prvakov smo bili vsi vzhičeni, a obenem nepripravljeni na ta dosežek. Bili smo polpoklicni klub, z dvema ali tremi zaposlenimi, danes je tam 20 zaposlenih, kar je po svoje pričakovano, saj se je klub kasneje še trikrat uvrstil v evropsko ligo in dvakrat v ligo prvakov. V sezoni 1999/2000 sta poleg nas v ligi prvakov nastopala graški Sturm in Dinamo Zagreb in težko je bilo dobiti ustrezen igralski kader, ko so na 200 kilometrih razdalje v ligi prvakov igrali kar trije klubi. Naši nogometaši, ki so tedaj vsi zaslužili od 60 tisoč nemških mark naprej, so se želeli primerjati z njimi, a te primerjave so bile nerealne. Pri prejemkih smo jim popustili, kar je bila naša velika napaka. Res je, da smo prodali nekatere nogometaše: Amirja Karića Ipswichu in Muamerja Vugdaliča Šahtarju Doneck, pri čemer smo za prvega iztržili 1,5 milijona dolarjev, za drugega pol manj, a po drugi strani tri milijone švicarskih frankov ali polovico zaslužka od uvrstitve v ligo prvakov investirali v stadion (nove slačilnice, nove sedeže), četudi je (bil) last občine.

Okrog kluba in igralcev so se pojavili različni šakali, ki so v javnost metali dimne bombice in nam škodovali. Imeli smo tudi davčni nadzor in prijavo na sodišču, a je bilo štiri leta kasneje vse zavrženo. Klubu je bilo nekaj denarja vrnjenega in po letu 2002, ko sem kot predsednik kluba odstopal kakšnega pol leta, je bila finančna situacija težka, a še zdaleč ne tako kot ob mojem prihodu ali da ne bi bila rešljiva, saj je davčna uprava pristala na preložitev plačila 1,5 milijona nemških mark dolga. Do koronskih časov sem redno obiskoval tekme NK Maribor in le redkokatero izpustil. Po odhodu iz NK Maribor sem se zaposlil v zasebnem podjetju, saj zame kot nekdanjemu politiku ni bilo več prave službe v medijih."

Zadnja leta ste v pokoju in ste se umaknili iz javnega življenja. Kaj zdaj počnete kot upokojenec, kaj so vaši hobiji, imate vikend?

"Ne, vikenda nimam. Veliko pa jadram. Z jadrnico sem prejadral že ves Jadran, tudi Sredozemsko morje v dolžini 2763 milj - od Francije do Portugalske in od Gibraltarja do Splita. Prvo jadrnico sva naredila z enim od mojih dobrih prijateljev, narejena je bila v Mariboru, na Pobrežju, pri legendi slovenskega jadranja Toniju Sabotu. Vedno sem imel manjše jadrnice, jadral pa sem sam, včasih v manjših skupinah. Trenutno imam 40 let staro jadrnico, dolžine 8,5 metra, zasidrano na Hvaru, in do letošnje epidemije koronavirusa sem vedno vsaj enkrat letno jadral z njo po Jadranu."

Od kod vzdevek železni Jože - od pokojnega Večerovega novinarja Slobodana Pejića?

"Ja, drži, da mi je on dal ta vzdevek, a ne vem natančno, zakaj mi ga je pripisal. A če me je primerjal z železno lady Margaret Thatcher, je ona upravičeno železna, kar bi zame težko veljalo."

Uspel pri Športnem vikendu Maribora, pri univerzijadi ne

Vodili ste otvoritev prvega Festivala Lent, ko so vas še imenovali prvi (radijski) glas Maribora.

"To ne drži povsem. Vodil sem splavarski krst, ki je potekal od Koblarjevega zaliva do Lenta. Tam se je potem odvijal Folkart, ki je bil s splavarskim krstom predhodnik Festivala Lent. Takrat sem vodil v Mariboru velika silvestrovanja na prostem, čemur so sledila vsa bližnja večja mesta, vključno z Ljubljano."

Bili ste pobudnik akcije Športni vikend Maribora. Kaj ste hoteli z njo doseči?

"Pravzaprav smo želeli, da bi lahko čim več Mariborčanov in okoličanov igralo tenis, saj je bilo na Braniku dvanajst teniških igrišč in na ŽTK še pet, tenis pa je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zelo popularen. Zato je bila želja, da bi lahko vsaj en konec tedna igrali tenis vsi, ki jih to zanima, in brezplačno. Šel sem na Športno zvezo Maribor, kjer sta bila Rudi Bračič in Marjan Kosi za mojo pobudo, takratni predsednik Športne zveze Maribor Karl Ferenčak, sicer predsednik mariborskega okrožnega sodišča, pa je predlagal, da se v Športni vikend Maribora (ŠVM) vključi tudi druge športe, in tako je na koncu bilo. Prvi ŠVM je potekal pod geslom 'Mariborčani se ne damo, športniki pa sploh ne' in za prvo prireditev smo od tovarne MTT dobili 500 zastavic. No, letos je potekal že 30. ŠVM."

Sodelovali ste pri projektu mariborske zimske univerzijade, ki pa je leta 2013 ni bilo. Zakaj ne?

"Mariborska oblast na čelu s Francem Kanglerjem je želela izvesti ta projekt, a ni vedela, kako. Še bolj so bili negotovi državni uradniki, ki bi gradnjo določenih športnih objektov podprli, ne pa cestne infrastrukture, sploh ne v znesku 300 milijonov evrov, kolikor so bili prvi predlogi. Nič ni pomagalo, da so vrednost projekta znižali na 150 milijonov. So pa želeli urediti cesto med Mariborom in Rušami, tudi žičnice na ruškem in mariborskem območju. V Erzurumu so recimo Turki v zimsko univerzijado investirali več milijard evrov - zgradili v mestu letališče, dve avtocesti, postavili univerzo za 50 tisoč študentov. V tisto hribovje na 2000 do 3000 metrov nadmorske višine so ogromno investirali in postavili temelje, da mesto nekoč organizira celo zimske olimpijske igre, kar pa bi bilo v Sloveniji navkljub neprimerno večji smučarski tradiciji skoraj nemogoče izvesti."