Jasmina Cehnar
Bil je razvojni inženir in vodja razvoja tehnologije v Mariborski livarni, profesor strojništva in raziskovalec, dekan Tehniške fakultete, rektor Univerze v Mariboru, mariborski župan in mestni svetnik pa državni svetnik in športni funkcionar. Metalurg Alojz Križman je opravljal vrsto pomembnih javnih funkcij. Pravzaprav je za znanega Mariborčana, ki je v mestu in tudi širše pobral vse možne častne nazive, v tem smislu težko uporabljati preteklik, saj je kljub svojim 79 letom še vedno izjemno javno angažiran. Je kritičen glas Maribora, ki ne govori na pamet, ampak s pozicije znanja in izkušenj iz gospodarstva, univerze, politike in športa. Tudi zato ga radi angažirajo za slavnostnega govorca, nazadnje na Klasičnih dnevih Prve gimnazije Maribor.
Tudi sami ste klasik s Prve gimnazije. Kakšno je bilo vaše sporočilo mladim?
"Zelo jih je zanimalo, kako je potekal učni proces takrat, ko so bile razmere drugačne. Osnovna šola je trajala štiri leta, gimnazija pa osem let. Povedal, sem jim, da sem s Studencev, kjer sem bil doma, hodil vsak dan tri kilometre peš do šole in še tri kilometre nazaj ne glede na vreme, včasih pa popoldne še nazaj na šolo na kakšne zadeve. Nihče takrat ni razmišljal, da je to za mladega človeka odveč. Moje sporočilo je bilo, da če hočeš razvijati duha, moraš najprej imeti dušo. Institucija, kot je bila klasična gimnazija, je imela dušo in osem let, ko so dijaki bili skupaj, je bilo nekaj posebnega. Tam je nastala skupnost, ki se je tudi kasneje srečevala in družila. Danes ni več sistematičnega oblikovanja mladega človeka. Gimnazija traja samo štiri leta, to se že pozna, po drugi strani je tudi manj zahtevna. To ni dobro niti za naprej, za univerzo, kjer raven v povprečju prav tako pada, razen pri izjemnih dijakih in študentih."
Še vedno zelo aktiven
Kaj pa počnete takrat, ko niste slavnostni govornik, ne pišete komentarjev za Večer, ko se ne zavzemate za Magno, ko niste pronicljiv glas Maribora?
"Marsikje sem še vključen, urejam strokovni časopis Livarski vestnik, kjer sem glavni in odgovorni urednik. Pišem prispevke, sem tudi programski vodja kongresa za livarstvo, ki je bil letos na svetovni ravni v Portorožu s 500 udeleženci. Sem v strateškem svetu za razvoj slovenske metalurgije, nekaj pa sem tudi še pri športu, kjer sem bil dolgo prisoten - 16 let sem bil predsednik Zveze mariborskih športnih društev Branik, ko se je takrat tudi veliko naredilo. Ker bo 60 let fakultete za strojništvo, so mi že napisali: 'Lepo ves prosimo za govor ...' (Smeh.) Skozi me kličejo za neke zadeve."
Skratka ste tipičen upokojenec, ki nima nikoli časa.
"Ne, časa nimam. Na Borštnikovem srečanju sva si z ženo ogledala ves tekmovalni program, grem na balet Pepelka. SNG Maribor in kulturne ter športne dogodke redno spremljam. Do konca meseca moram napisati še izvlečke 30 predavanj, da bodo objavljeni v enem avstrijskem časopisu. To je za 14 dni dela. Navajen sem, da se usedem zvečer, zdaj v zimskem času se od sedme do pol enajste ure da veliko narediti. Da bi se človek izgubil v televiziji, to pa ne."
Včasih smo se bistveno več srečevali in družili
Ko si starejši, potrebuješ več gibanja
Še vedno tečete?
"Ne, da bi se udeleževal maratonov. Zjutraj grem iz Bresternice, kjer sem doma, do Drave, malo tečem, vmes tudi telovadim kakšno uro - opravim pet, šest kilometrov in pet znanih tibetanskih jogijskih vaj. Niso nič posebnega, morda je v zaporedju tistih petih vaj - vsako moraš 21-krat ponoviti - nekaj, kar človeku da energijo. Poleti se tudi usedem na kolo, zapeljem do Mariborskega otoka ob sedmih zvečer, ko so bazeni že prazni in preplavam deset dolžin. Vse to človeka drži v neki kondiciji. Če moram zjutraj hitro v Ljubljano in gibanje izpustim, se ves dan slabo počutim, zdi se mi, da sem bolj okoren. Očitno je, da ko si starejši, potrebuješ več gibanja, sistematične vadbe."
Na mariborski univerzi ste še vpeti?
"Vključijo me v kakšen projekt, predvsem ko gre za sodelovanje z gospodarstvom. Včasih je bila polovica profesorjev takih, ki so dali skozi industrijsko prakso v gospodarstvu. Jaz sem bil tam enajst let. Danes pa je problem, da ti ljudje ne najdejo sodelovanja z gospodarstvom, celo bojijo se ga, ker je bolj preprosto narediti raziskovalno nalogo in napisati zaključke, pri čemer ni skoraj nobene odgovornosti. Če pa je delo povezano z gospodarstvom, se zahtevajo rezultati. Tega je vse premalo. Tu me včasih pokličejo za kakšne zadeve, ne le v Mariboru, tudi na Univerzi v Ljubljani, kjer imam na Naravoslovno-tehniški fakulteti še vedno svojo malo pisarnico in parking."
