(INTERVJU) Marta Otič, ravnateljica: Zaradi pandemije otroci niso izgubljena generacija

Od leta 2001 je Marta Otič vodila osnovno šolo, ki je leta 2011 postala največja v Mariboru, saj se je OŠ Franceta Prešerna združila z OŠ Borisa Kidriča. Kako Mariborčanka koroških korenin in s koroško dušo doživlja zadnje mesece, najbolje pove dejstvo, da so se ji med pogovorom dvakrat zasolzile oči. Profesorica zgodovine in geografije z močno socialno noto je predana pedagoškemu poklicu od prvega dne. Poudarja, da je ob poučevanju v razredu nujno še nekaj več.

V tej stavbi v Žolgarjevi ulici ste 43 let.

"Prvo leto sem sicer začela na Osnovni šoli Veljka Vlahoviča, danes Tabor I, a so šolo še gradili in smo gostovali tukaj. V tistem prostoru sem bila le en mesec. Tako je res, da sem v tej stavbi 43 let. Različni občutki me preplavljajo. Na trenutke veseli, da sem dočakala ta čas, da se lahko upokojim. So pa trenutki, ko se zazrem v ta prostor in vidim, da sem tu pustila del svoje energije, del svojega jaza."

Iz šole ste pospremili 43 generacij otrok. Kaj si želite, da bi jim zapustili?

"Vsak ravnatelj si želi, da ostanejo v učencih dobri spomini na ta šolski čas, na učitelje in tudi na ravnatelja, ki je takrat vodil šolo. Predvsem si žeim, da sem jim zapustila miselnost, da je ob znanju pomembno razvijanje osebnosti, da je pomemben odnos do sočloveka, do narave. Prizadevala sem si vzgojiti otroka, ki bi znal spoštovati, se zmogel postaviti na svoje noge in bi odletel iz gnezda in postal samostojen. Čeprav govorijo, da so otroci zaradi pandemije izgubljena generacija, se s tem ne strinjam. To obdobje nam je dalo druge razsežnosti. Vsako izobraževanje, vsako znanje, tudi kakšen primanjkljaj, je možno nadoknaditi. Morda smo se zdaj vprašali, kako pomemben je stik sočloveka s človekom, kako pomembno je, da imamo drug drugega, kako hudo je, če je človek osamljen. Kaj ti vse znanje pomaga, če nimaš ob sebi človeka, na katerega se lahko nasloniš."

Je to obdobje koronačasa najtežje?

"Ne, je težko in pritiski so veliki, ni pa najtežje v mojem obdobju poučevanja. Devetdeseta so bila zame najtežja. Naša šola je v prelomnem obdobju vpisovala otroke iz delavskih naselij in so starši čez noč izgubili službe. Ko je pristopila mama in rekla, da nima niti za 10 dekagramov klobas, da bi jo otroku kupila. Veste, to je hudo in težko, ko smo gledali te otroke in vedeli, kako težko jim je doma. Potem se je to umirilo, tudi starši so se nekako znašli, država in družba sta pristopili na pomoč. Ko sem bila še učiteljica, sem predlagala takratnemu ravnatelju in svetu zavoda ustanovitev šolskega sklada. Decembra leta 2000 smo sprejeli pravila, ko še šolski sklad sploh ni bil obvezen. Še danes je eden najbogatejših med mariborskimi šolami. Smo ga pa obogatili ne samo s pomočjo staršev, ki živijo s tem skladom, in se jim za to zahvaljujem, ampak tudi z različnimi dobrodelnimi koncerti."

Kako drugačen je bil šolski prostor takrat, ko ste kot mlada učiteljica stopili za kateder?

"Zelo drugačen. Že z vidika različnih pripomočkov. Takrat je bil učitelj, tabla in morda še kak pripomoček, kot so episkop, grafoskop, diaprojektor. Episkopa se verjetno nihče več ne spomni, tudi grafoskopa le še redki. Sam pouk je moral potekati tako, da je bil učitelj dober režiser dela v razredu. To mora biti tudi danes, ko ni toliko pomembno, da je učitelj podajalec snovi, ampak da zna režirati, da vključi vse elemente in predvsem učence. Zdaj ni več tako pomembno faktografsko znanje, kot je bilo včasih, ampak predvsem, kako otroka naučiš, da se zna učiti in da zna poiskati podatke. Podatki so danes povsod dostopni, včasih tega ni bilo in je moral učitelj podajati tudi te splošne podatke, danes jih lahko najdejo marsikje. Je pa pomembno, da jih znajo učenci poiskati in da so kritični do medijev in do virov podatkov."

Pa uspe to danes učiteljem v šoli? Slišimo, da so učni načrti prepolni.

"Tisti učitelj, ki mu to uspe, je dober učitelj. Učitelj se res mora držati nečesa, kar mu predpisuje nekdo nad njim - bodisi ministrstvo bodisi zavod za šolstvo. Je pa odvisno tudi od učiteljeve korajže, koliko si upa, da bo avtonomen. To se vidi pri učnih ciljih, ali je učitelj dovolj močan, ko spozna razred in učence, in koliko so sposobni napraviti, da lahko reče, v tem razredu lahko dosežem to, v tem pa to, in da zna diferencirati. V zadnjem času je zelo pomembna notranja diferenciacija, ker se v šolo vpisuje vedno več različnih otrok s posebnimi potrebami, s čustvenimi težavami, ​socialno so različni. Treba se jim je prilagoditi."

Kako pogumni ste morali biti vi, predvsem v teh 21 letih ravnateljevanja?

"Delo mi je bilo ves čas izziv. Kot učiteljica sem stremela za tem, da ni dovolj tisto, kar v šoli delaš, kar podajaš, ampak da si zelo širok v mislih in v znanju. To velja tudi za ravnatelja. Ravnatelj mora biti širok, mora obvladati svojo stroko in obenem predvsem obvladati psihologijo, da razume človeka, da ima čas za sočloveka, da se kdaj pa kdaj usede z zaposlenimi, da z njimi poklepeta, da mu lahko sodelavec zaupa tudi zasebne zadeve in da mu pomaga. Moram reči, da mi je v teh 20 letih uspelo, da so se name obračali zaposleni tudi z zasebnimi zadevami, da smo tudi o tem poklepetali. Seveda tudi o stroki, ki je na prvem mestu. In že kot mlada učiteljica sem začutila, da ob tem, kaj podajam v razredu, je potrebno še nekaj več."

Kako ste ponudili to, kar opisujete kot nekaj več?

"Zelo mlada sem začela delati s pedagoško fakulteto. Študenti so izziv za vsakega učitelja, ker te prisili, da poleg tega, kar je nujno, narediš še nekaj več in osebnostno rasteš z njimi. Ker sem želela dati nekaj več otrokom, sem kot prva začela raziskovalno dejavnost na šoli in leta 1990 je nastala prva odmevna raziskovalna naloga Jugoslovansko-češka liga in v naslednjih letih Mariborčani čeških korenin. Številne raziskovalne naloge so bile izziv zame in učence. In največje zadovoljstvo je bilo, ko je pristopila učenka in rekla, da sem jo zastrupila s tem in da gre zato študirat zgodovino."

Je to največje priznanje, ki ga lahko učitelj dobi?

"Največje. Bil je učenec, ki sem mu bila tudi razredničarka, in je tehtal med študijem prava in zgodovine, a se je iz finančnih razlogov odločil za pravo. Ob tem mi je takrat rekel, da sem mu dala osnovo za zgodovino. Od njega sem prejela iz Ljubljane pismo, ko sem postala ravnateljica. Kot nekoč je tudi to pismo napisal z zelenim pisalom, s to barvo je vedno pisal. Zapisal je takole: Najprej vam moram čestitati, da ste napredovali, po drugi strani pa sem zelo žalosten in razočaran, da ste sprejeli to delovno mesto, ker bodo s tem učenci v tej šoli izgubili velikega učitelja. To pismo z lepo zeleno pisavo imam še vedno shranjeno. To so trenutki, ki ti ostanejo."

Kako ste navdušili otroke? Zgodovina je za marsikoga naporen predmet, ker si je treba zapomniti veliko faktografskega znanja.

"Vedno sem vključevala kakšne zgodbe. Imela sem prijazen pristop do učencev, ponudila sem jim še kaj dodatnega. Ko učenec postavi vprašanje, ga učitelj nikoli ne sme zavrniti. Nikoli nisem rekla učencu, da ne sme spraševati. Če nisem poznala odgovora, sem to priznala, in sva se dogovorila, da pogledam jaz in pogleda učenec. Naslednjič sva odgovore primerjala in se pogovorila. Do otrok moraš imeti prijazen odnos. Učenci niso enakovredni, tudi učitelj ni prijatelj z otrokom, ampak mora imeti avtoriteto in mora imeti spoštovanje. Ampak veste, tudi učitelj mora spoštovati učenca, to sem vedno imela v ospredju, da je učenec tudi človek, ki je vreden spoštovanja in mu moraš nuditi pomoč, in ko mu podajaš snov, ga motiviraj pravilno, da bo snov razumel oziroma jo bo skušal razumeti."

Sokratovo misel imate zapisano na spletni strani šole. Obstaja samo eno dobro: znanje. In samo eno zlo: nevednost. To ste vi izbrali?

"Ja. Nevednost je razlog tudi za marsikatera dogajanja v zgodovini in družbi. Če bi človek bil izobražen in bi znal to znanje izkoristiti v pravo smer, bi marsikatero zlo bilo prihranjeno. Zato je tudi pomembno, da je učitelj širok. Ne more se izobraževati samo na svojem predmetnem področju, ker je danes potrebno in nujno, da se znanje povezuje. Kako bi lahko grško zgodovino razlagala brez znanja književnosti, matematike, fizike? Tu so Arhimed, Pitagora, Sofokles, Ojdip, in ko to znaš, lahko povezuješ."

Pa so učitelji široki?

"Morali bi biti. Nekateri so, drugi pa ne."

Zakaj ne? Kje je tu napaka?

"Tudi v sistemu izobraževanja. Za poklic učitelja res moraš biti rojen in ga opravljati s srcem in ljubeznijo. Že res, da to velja za vse poklice, ampak učitelji delamo z mladimi ljudmi, jih izobražujemo, vzgajamo, ob tebi odraščajo in na njih vplivamo. To je res izredno lep poklic in izredno težek, tako kot je biti starš izjemno lepo in izjemno naporno."

Ste drugi starš vašim učencem?

"Sem. Vedno rečem, to so moji otroci in to je moja šola. Pa čeprav ni prav, ker ni niti šola moja niti otroci niso moji, ampak jih tako dojemam. Enako sodelavce."

Mirno ste vodili šolo v teh dveh desetletjih. Afere vas niso pretresale.

"Imeli smo srečo s predsedniki sveta staršev in tudi danes imamo zelo dober svet staršev. Starši stojijo za šolo in v vseh 20 letih res nisem imela nikoli težav. Karkoli sem želela rešiti, smo naredili znotraj šole. Konflikte smo doslej uspešno odpravljali s pogovorom. Upam, da v zadnjih treh mesecih ne bo kaj izbruhnilo."

Ste kdaj naredili kaj, kar ste morda obžalovali?

"Morda sem kdaj komu nevede naredila krivico. Ko se mi je to zgodilo, sem se znala opravičiti. Nikoli ni bilo zamer, tudi z zaposlenimi ne. Morda sem kdaj kateremu učencu naredila krivico. Sama sledim temu in tudi kolegom sem tako vedno svetovala, da vsak lahko naredi napako, ampak dajmo se opravičiti. Vsaka napaka se da popraviti."

Pogovor z vami je zelo pomirjujoč. Pa skrbite za več kot 100 zaposlenih in več kot 700 učencev.

"Učitelj mora biti tak, da pomirja. Otrok začuti, kar čuti učitelj. Bila sem malokrat v bolniški, včasih sem prišla tudi bolna v šolo. Takrat sem imela občutek, da so bili otroci najbolj poredni. Otrok je začutil, da si nemiren, da nisi pravi. Temu primerno so se tudi obnašali ali pa se je samo meni to tako zdelo. Ko so kričali na hodniku, sem jim rekla, da niso na polju, da morajo preglasiti traktor, da se lahko tiho pogovarjamo. In umiriš jih tako, da tudi sam znižaš glas, ker če učitelj začne kričati, je še huje."

Za svoje izjemno delo na področju vzgoje in izobraževanja ste prejeli bronasti grb mesta Maribor. Takrat ste rekli, da večji ko je problem, več se iz njega naučiš, postajaš boljši kot strokovnjak in kot človek. Kaj je bil največji problem in največji izziv?

"Ko smo združevali šoli in dva kolektiva. Takrat sem veliko noči premišljevala, kakšno pot ubrati, da se noben kolektiv ne bo počutil prizadetega, in moram reči, da nam je nekako uspelo. Vsak kolektiv je imel svoj plus in minus, vsak je nekaj prinesel in vsaka novost, vsaka različnost vzpodbuja in razvija kolektive. Res je bil velik izziv. Otroke smo imeli razseljene po treh mariborskih šolah in treba je bilo vse povezovati."

Naslednika že imate?

"Imamo in je v postopku potrjevanja pri ministrici, je sodelavec in matematik. Letos se bo celotno vodstvo šole zamenjalo, tudi pomočniki bodo novi."

V velike čevlje bo stopil v nelahki situaciji. Nekateri ravnatelji pravijo, da jih je koronačas predvsem pustil same, da so se morali znajti po svojih najboljših sposobnostih in zmožnosti. Kako vi ocenjujete delo šolske ministrice?

"S to ekipo sem dobro sodelovala in moram reči, da so bili zelo korektni. Kadarkoli sem se nanje obrnila, sem dobila odgovor. Ministrica pa marsikdaj ni odigrala takšne vloge, kot bi jo morala. Osebno menim, da je bilo verjetno njeno delo nadzorovano višje in je morala slediti navodilom, od NIJZ do vlade, in da je vlada tista, ki je narekovala, kaj mora narediti. Ni bila toliko močna, da bi se temu uprla. Je pa ekipa okoli nje zelo dobra in je v njej predvsem veliko Mariborčanov."

Pandemija nas bo, kot kaže, še nekaj časa spremljala. Kaj bi si v novem šolskem letu želeli, da bi bilo drugače?

"Želim si predvsem pedagoškega miru v šoli, ki ga v zadnjem obdobju ni, ves čas se nekaj dogaja, Okrožnice pridejo v zadnjem trenutku ali pa iz medijev izvemo, kaj se dogaja, in smo plavali med vsem tem. Šole nismo v središču okuženosti in s pravim pristopom, da bi starši razumeli nošnjo mask ali uvedbo samotestiranja, mislim, da bi lahko šole normalno funkcionirale. Pri tem moram povedati, kako izjemno pomembno je, kakšen je kolektiv. Veliko srečo sem imela, da imamo dobrega računalničarja, da je v lanskem marcu čez vikend vzpostavil sistem, da smo v ponedeljek začeli na daljavo. Tudi za učitelje je bil to velik izziv."

Različni ukrepi za obvladovanje epidemije veljajo v šolah, posledično so dejavnosti skromnejše. Vaša šola je bila zaradi izjemnega angažmaja na kulturnem področju izbrana za naj kulturno šolo v Sloveniji.

"Vsako šolo, vsako organizacijo to bogati in daje nekaj več zaposlenim, učencem in staršem. To jih tudi povezuje. Trenutno to zelo manjka in ni enako, ali dejavnosti potekajo v živo ali preko računalnika. Včasih smo imeli na šolah še več proslav, predvsem domoljubnih. To danes manjka, pa ne samo zaradi epidemije. Mi se sicer trudimo in dajemo poudarek domovinski vzgoji."

Zakaj je to pomembno?

"Vsak Slovenec, ki gre v tujino, se ne spominja države kot take, ampak domovine in družine. Ta ljubezen je pomembna. Res je, da smo včasih zašli v skrajnosti, ampak dobro osnovo bi morali obdržati. Že pesnik je rekel, domovina je ena, je vsem dodeljena."

Kako kot zgodovinarka primerjate odnos do zgodovine, do dediščine danes in v preteklosti? Kakšen je odnos mladih, politike, ljudi?

"En del zgodovine bi politiki zanikali ali spremenili. Mislim, da moramo zgodovino pustiti zgodovinarjem, ki jo pišejo, in pisati jo morajo objektivno. Včasih so rekli, da zgodovino pišejo zmagovalci. To je tudi delno res, ampak zgodovinar je prvi, ki mora biti objektiven in mora objektivno gledati na dogodke in dogajanje v zgodovini. Kot vidite, je že 30 let, odkar smo samostojni, pa se Slovenci še vedno delimo na tiste, ki zagovarjajo en del zgodovine, in tiste, ki jo želijo pripisati nekomu drugemu in spremeniti tok zgodovine. To se sedaj dogaja in ni prav. Po tolikem času bi morali zapreti ta vrata in reči zgodovinarjem, naj napišejo tako, kot je bilo. Francozi so po 1945 razčistili s tem in tega več ne pogrevajo."

Zakaj ne zmoremo zapreti vrat?

"Ne vem, ali smo Slovenci preveč čustveni ali smo skozi zgodovino preveč gledani kot hlapčevski narod in nekako povzdigujemo to svojo majhnost, kar pa ni prav. Tudi če si majhen narod, si lahko velik, kar smo tudi marsikdaj dokazali. Eni želijo biti zelo pomembni v zgodovini in si pripisujejo vso to zmago. Ne zmorejo prestopiti tega praga in reči, bilo je tako, tu je zaslužnost moja, tu pa vaša."