Glorija Lorenci
Digitalno zobozdravstvo, digitalna ortodontija. Odnos med pacientom in zdravnikom pa ostaja pri vas analogno klasičen?
"Odnos še ni digitaliziran, hvala bogu. Ne more biti, ne sme biti. Prijaznost, nasmeh, komunikacija, ki vliva zaupanje - to so klasične veščine - ob strokovnosti, seveda -, brez katerih v medicini ne gre, pa še marsikje drugje tudi ne. In temu je zapisan ves naš kolektiv. Verjamem, da je bil prav to vzrok, da so pacienti glasovali zame, za nas."
V času hitrega razvoja novih tehnologij je postala komunikacija nekako manjvredna?
"Pa ne bi smela biti. Krasno je, seveda, da je na voljo vedno več inovacij, novih tehnik, materialov, naprav ... Enako pomemben pa je čas, ki ti omogoča, da pacientu natančno predstaviš vse možnosti, ki jih tehnologija omogoča. In predvsem pot, po kateri bo zdravljenje potekalo, ker pri ortodontskem zdravljenju nič ne gre na hitro."
Je vaša specializacija takšna, da se še da najti čas? Ker to je najpogostejša mantra v zdravniških vrstah - da znotraj predpisanih minut ni časa za poglobljen pogovor.
"Ta čas za komunikacijo si je treba preprosto izboriti, si ga vzeti. Zastopam stališče, da če ti je to res onemogočeno in res nočeš pasti v rutino obravnave pacientov kot po tekočem traku, menjaš službo. Najdeš sredino, kjer je mogoče pacienta obravnavati tako, kot je treba."
Ste zato šli na svoje? Nekaj let ste bili šolska zobozdravnica, preden ste specializirali iz ortodontije.
"Ne, preprosto sem želela nekaj več, nekaj strokovno bolj zahtevnega, vznemirljivega, razvijajočega se. Nisem si mogla predstavljati, da bom do upokojitve otroška zobozdravnica."
Izhajate iz zobozdravniške družine. Ni bilo tako, da bi čim dlje bežali od tega poklica?
"Ja, moj oče je bil zobozdravnik v Kungoti - in veliko časa sem preživljala v ordinaciji. To so bili seveda drugi časi, takrat so bile klešče najbrž najpogosteje uporabljen zobozdravniški inštrument. Mene je vleklo v ortodontijo, ki je nekako najbolj zaželena, a tudi najtežje dosegljiva specializacija v dentalni medicini. Trdo sem delala za to in ni mi žal. Sploh pa vidim, da je v zobozdravstvu kar pogosto, da gredo otroci po poklicni poti staršev."
Že dolgo se govori, da smo bili pred dvajsetimi leti vzor zdravja zob in ustne higiene, danes pa smo daleč od tega.
"To je logična posledica tega, da je v zobozdravstvu malone za vse treba seči v žep. Praktično je brezplačno samo še zdravljenje bolečine, za vse druge storitve so doplačila. Obenem pa ni v zavesti ljudi, da so zdravi zobje enako, pravzaprav še bolj pomembni kot denimo dobro delujoč avto. Nihče ne odlaša, če zagori rdeča lučka za olje, kajne? Takoj smo pri serviserju. Pri zobeh pa prevečkrat odlašamo tako dolgo, dokler nas bolečina ne pripelje v ordinacijo, kar pogosto pomeni, da je zob že uničen. Pri nas bi morali uvesti redni preventivni pregled vsakih šest mesecev in več brezplačnih zobozdravstvenih storitev. Podobno smo nazadovali tudi pri ustni higieni. Nekoč smo imeli dobre programe preventive, spomnite se samo tistih tabletk, ki so rdeče obarvale zobne obloge, pa želiranja zob in sistematičnega učenja čiščenja zob ... Žal je tega vedno manj, veščine ustne higiene pa so postale prepuščene bolj ali manj osveščenim staršem, mladostnikom ..."
Je velik razkorak med tem, kaj lahko ortodontija danes ponudi in kaj zdravstvena zavarovalnica "pokrije"?
"Ogromen razkorak je. Predvsem pri aparatih, s katerimi zdravimo ortodontske nepravilnosti. Zdravstvena zavarovalnica plačuje samo klasične snemne in fiksne aparate za otroke, ki pridejo na prvi ortodontski pregled do 16. leta, odrasla ortodontija je samoplačniška. Namesto vidnih aparatov so na voljo nevidne opornice, ki so narejene z računalniško tehnologijo in omogočajo hitrejše in učinkovitejše zdravljenje ortodontskih nepravilnosti, a jih zavarovalnica ne plača. Da se pri nas čaka na aparat skoraj desetletje, pa tako ali tako že vemo."
