Foto: Igor Napast
V preteklosti mu tudi vzponi na šesttisočake niso bili tuji, in to vse od Južne Amerike, Azije in Afrike. Prav zavoljo vseh teh vzponov je videl in prepotoval ogromno sveta, le Severne Amerike in Oceanije z Avstralijo ni obiskal. Večino poklicnega življenja je preživel v podjetju Mariborski tisk, kjer je bil prvih osem mesecev ročni stavec v tiskarni, potem ko je opravil sprejemni izpit, nato je večino časa delal kot vodja komerciale, upokojitev pa dočakal v Založbi Obzorja. Tam je svojčas prostore našlo Planinsko društvo Jakoba Aljaža iz Malečnika, kateremu se je pridružil in opravil izpit za planinskega vodnika. Pred nekaj tedni je prejel plaketo častnega vodnika Planinske zveze Slovenije (PZS), kar je najvišje priznanje, ki ga lahko prejme planinski vodnik. Leta 1992 je bil med (so)ustanovitelji malečniškega društva, ki danes šteje 250 članov.
Vsak dan z avtom pri čebelah na Pohorju
Po upokojitvi leta 1996 je Ciril veliko ljubezen in hobi, ki je delno prerasel v posel, našel še v čebelarjenju. Poznan je po tem, da čebelari čebelam in naravi prijazno, za kar poskrbi s Kirarjevim panjem, ko čebele nosijo med le v satovje, ki ni nikoli zapolnjeno z novim zarodom. Običajno pridela 750 kilogramov medu, letos ga bo 400 kilogramov, a še vedno je upad pridelave medu pri njem bistveno manjši, kakor bo pri večini slovenskih čebelarjev, katerih je v Sloveniji enajst tisoč. Skrivnost njegovega uspeha je v tem, da je letošnjo deževno pomlad čebele oskrboval s sladkorjem, da ne bi prehitro odmirale, in tako so njegovo skrb vrnile z večjim pridelkom medu. Čebelari na domu v Hočah, jeseni vsakodnevno, drugače pa vsaj dvakrat tedensko z avtom obišče še svoje čebele na Slivniškem Pohorju na okrog 650 metrih nadmorske višine. Začel je z dvema čebeljima družinama, ki mu jih je podaril njegov prvi mentor Bruno Krištof, danes jih premore 35. Prideluje cvetlični, gozdni (smrekov), hojev in kostanjev med. Je član Čebelarskega društva Alojza Greifa Hoče, kjer je bil en mandat predsednik, v lokalnem okolju je še član Katoliškega društva dr. Antona Murka Hoče.
V Hoče se je iz Maribora preselil pred 40 leti, sicer pa je po rodu iz Slovenj Gradca, a po osnovni šoli in gimnaziji se je leta 1951 preselil v Maribor, kjer je sprva obiskoval ekonomsko srednjo šolo, nato tedanji Vekš (sedaj EPF). "Ker se ukvarjam s toliko stvarmi, moram iti v korak s časom, zato mi uporaba računalnika ni tuja. Ne vem, kako bi pripravil projekcije potopisnih predavanj, če ne bi uporabljal računalnika," je jasen Ciril. Prav tako rad vrtnari - da mu gre to odlično od rok, kažejo njegove brezhibno urejene vrtne grede. Izjemno rad se ukvarja tudi s fotografijo, od vajeniških let v Mariborskem tisku je član foto kluba, za fotografiranje pa ga je navdušila že mama. Čemu pa pripisuje propad Mariborskega tiska, ki je zaposloval okrog 800 ljudi? "Slabi politiki tistih, ki so delali na razvoju podjetja. Večer je imel pravico, da ima svojo enoto znotraj Mariborskega tiska, ki bi bila dohodkovno in stroškovno na Večeru. Tedanji svetovalec generalnega direktorja pa je trdil, da tega ni mogoče ločiti, kar je bila laž in velika napaka. Nato je prišel tuji tiskar in sčasoma Mariborskemu tisku prevzel delo," odgovarja Tovšak, ki ne more biti ravnodušen, da je podjetje Mariborski tisk ugasnilo. Pol stoletja pa je redni bralec Večera.
Popotnik od pet do glave
Ciril Tovšak zelo rad potuje. V posebno lepem spominu mu je ostala Južna Amerika (Peru, Argentina, Čile, Bolivija, Ekvador) z Andi ter njenim avtohtonim prebivalstvom in njegovo zgodovino. Prav tako Islandija po svojih gejzirjih, pa Korzika po hribih. Ob obisku Indije je bilo nekaj grenkega priokusa, ker mu vodnica ni pokazala tudi revnega obraza te države. Enkratni deželi se mu zdita tudi Nepal in Etiopija, čeprav je v slednji prav tako veliko revščine. Z obiska Madeire so mu ostali v spominu številni tuneli. Vse te obiske številnih držav po svetu kot tudi Slovenije je obeležil s fotografijami, Založba Obzorja je izdala letni koledar portretov sveta, svoje fotografije objavlja v Slomškovi založbi v okviru izdaj avtorja Phila Bosmansa. O svojih doživetjih okoli sveta je večkrat pripovedoval na potopisnih predavanjih v šolah in knjižnicah po Sloveniji.
Preplezal številne šesttisočake
Štiri desetletja opravlja delo planinskega vodnika. Sprva je vodil po domačih gorah - po Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah pa po planinski transverzali od Maribora (Radvanja) do Kopra (Ankarana). Še pred njim se je za planinsko vodenje navdušila žena Slavica Tovšak, ki se s tem ukvarja od mladi(nski)h let. Ciril je opravil izpit za vodenje po sredogorju in visokogorju in turno smučanje (kategorije A, B, D in G). V Sloveniji pa priporoča, da se na pot odpravimo z vodniki - pri nas jih je čez tisoč. Seveda je bil ničkolikokrat na vrhu Triglava, nazadnje lani. Vsem, ki se podajajo v hribe, svetuje, naj bodo primerno pripravljeni in opremljeni, da ne bi bilo težav. Ciril Tovšak je bil tudi član odbora za trekinge v PZS. Ena izmed dejavnosti komisije je bila organizacija in izvedba potovanj - trekingov v tuja gorstva, na katerih so se udeleženci pobliže spoznali z oddaljenimi gorstvi, njihovimi prebivalci in njihovo kulturo.
Tako je tudi sam v svoji planinski karieri osvojil številne vrhove v Južni Ameriki (Andih) pa v Aziji (Himalaja) in Afriki (Etiopija). Med njimi so bili vršaci na skoraj 7000 metrih nadmorske višine, recimo Aconcagua v Argentini (6961 m). Med osvojenimi vrhovi mu je najbolj ostal v spominu vzpon na perujski vrh Chachani (6057 m), kjer so v ekstremno zahtevnih razmerah reševali enega izmed planincev v skupini (ta še danes živi v Rušah). Reševanje ponesrečenega je zahtevalo veliko fizičnega in psihičnega napora. Kljub veliki dehidraciji, pomanjkanju spanca in že halucinacijah jim je po skoraj celonočni akciji uspelo vse spraviti na varno. Ponesrečencu so iz nahrbtnikov naredili improvizirana nosila, ga z vrvjo imobilizirali ter ga po ledeniku in ledeniški moreni spuščali ter nosili izpod vrha vse do bivaka. Dokaz, da nesreča ne počiva, je žal tudi nezgoda, ki se mu je nekaj let kasneje pripetila z ženo Slavico. Pri sestopu iz Visokih Tur v Avstriji (Hochschober, 3240 m) sta nevarno zdrsnila po ledeniku, pri čemer se je on lažje poškodoval, žena pa huje. Ker ima tudi ta zgodba srečen konec, lahko še danes pridno nizata vzpone pri nas in v tujini.
