Letos je 45. leto kontinuiranega mentorskega dela vidnega mariborskega kulturnika Marjana Pungartnika. Sprva je delal 25 let z mladimi avtorji, kasneje s starejšimi, s katerimi dela še zdaj. Njegovo delo je bilo vedno prostovoljno in neplačano, in ni potekalo preko nobene institucije, ki so se bolj lepile na njegove delavnice. Vedno je bil mednarodno dejaven. Najprej v okviru Jugoslavije, potem širše v stikih s sosednjimi deželami. Pri tem mu je pomagalo delovanje v civilnih družbah, nikoli ni sodeloval z državnimi institucijami. Najprej preko Evropske hiše, potem preko Mariborske literarne hiše, katere dolgoletni predsednik je. Veliko mu je pri tem pomagala revija Locutio. Vedno je našel partnerje. Ni ga zanimala politika, temveč ljudje in dejavnost. Pohvali se lahko z bogato uredniško dejavnostjo. Uredil in izdal je preko 400 knjig. Z njegovo pomočjo so ob mlajših do svoje knjige prišli tudi starejši, ki niso spadali nikamor. Bil je pobudnik literarnih prireditev, ki jih je bilo v Mariboru pred njegovim prihodom malo. Zdaj pa so postale zanimive za knjižnice kot nizkoproračunska dejavnost. Marjan Pungartnik je neumoren organizator teh prireditev, ki literatom in likovnim ustvarjalcem iz vse Slovenije in tudi tujine omogočajo preboj.
Poezijo odkrival zunaj šole
"Poezijo sem odkrival zunaj šole, zunaj literarnega kluba, zunaj vsega. Ne rečem, da mi šola nič ni dala, nasprotno - imel sem zelo dobro osnovno šolo in gimnazijo, ampak poezija je stopila predme zunaj njih. Tako v spirali sem stopal v poezijo, se srečeval s pesniki. Že eno samo srečanje z Oskarjem Davićem, sprehod z njim skozi večerno Fojnico, je bil več, kot se dobi z nagrado. Kakor da so stekle reke med nama. Ali tisti postanki v zagrebškem Tingl-Tangl, kjer je na stenah še bival Ujevićev duh. Živeti s poezijo," pove Pungartnik.
Slovenske nagrade slonijo bolj na lobiranju kot na priznanju in to prinaša slabo voljo
"Ob študiju in delu sem pisal in to je bilo moje edino zadovoljstvo. Tistega tekmovanja okrog nagrad pa ne maram. Slovenske nagrade slonijo bolj na lobiranju kot na priznanju in to prinaša slabo voljo. Prejel sem priznanja v Gradcu, na Hrvaškem, v Mariboru, pa v Makedoniji, lani čašo nesmrtnosti v Velenju, priznanje na Reki. S tem sem zadovoljen. Se pa ne tepem za nagrade in zanje mi ni treba umirati," razloži sogovornik, ki je ob prihodu vna ZKO Maribor nasledil bogato dejavnost kulturnih društev. "Bili smo najmočnejši v Sloveniji. Moj prispevek je bil, da sem delovanje še spodbujal, dodajal programe, jih dvignil organizacijsko in vsebinsko na zgledno raven, pomagal društvom razvijati programe. Literatura je bila del tega - za mano je 45 let vsakotedenskih delavnic. Razvil sem regionalna in državna srečanja starejših avtorjev. Te je ZKO Slovenije zavračala, a jih je bila prisiljena sprejeti. In seveda založništvo, s katerim so prišli do prvih knjižnih objav mnogi avtorji."
Pomembni so ljudje
Bolj kot društva so pomembni ljudje, meni Marjan Pungartnik. Nello Vizintin iz Vidma, Ivanka Gruber, Willibald Richter, Ingeborg Persche iz Gradca, Božidar Brezinšćak Bagola in Milka Knežević iz Hrvaške, Nužej Tolmajer iz Celovca. Od začetka devetdesetih sem z njimi sodeloval osebno in z društvi. Včasih je bilo močno Društvo avstrijsko-slovenskega prijateljstva v Gradcu, zdaj so to prevzeli ljudje, ki jih sodelovanje z Mariborom ne veseli. "Bili smo skoraj izključni nosilci mednarodnega kulturnega sodelovanja, mimo politike. Potem pa so se države odpovedale civilni družbi in je ostalo to, kar je zdaj. Ko je UKM delala pregled sodelovanja z Gradcem, nas niti omenili niso," se spominja. Kakšne načrte pa ima kot predsednik Mariborske literarne družbe? "Ne vem. Preživeti. Občina se je tako zadolžila, da jemlje še tisti borni denar za društveno delovanje. Razpisa za letošnje dotacije še ni. Dokler bo Literarna hiša šla, bom vesel, delavnice ne stanejo veliko, kakšna knjiga bo še izšla ... Ne vem. Verjetno bo treba tudi preložiti kaj na mlajše. Letos sem imel že 35 literarnih večerov, ki sem jih v glavnem vodil sam in počasi me pomivanje kozarcev utruja. Govorim simbolično."
Mariborska občina se je tako zadolžila, da jemlje še tisti borni denar za društveno delovanje
Z delavnico za mlajše avtorje in z glasilom Čevelj se je zaradi ideološkega nadzora ZKO Maribor zalomilo in šele proti devetdesetim so začeli razmišljati o neki alternativi obstoječim literarnim revijam. Tako je nastala sprva fotokopirana revija Locutio. "Skupini mlajših avtorjev sem zagotovil denar za tisk prve številke, a ko so mi rekli, da denarja ni zadosti, ker hočejo imeti še honorarje, sem stvar odpovedal. Navdušen nad možnostmi interneta sem začel učiti pisati internetne strani. 1995. leta sem objavil prvo številko Locutia na ameriškem portalu Geocities. Z letoma 1997 in 1998 pa je že začela izhajati zares. Malo je zdaj že staromodna, a je učinkovita. Zdaj smo objavili že 124 številk. Bili smo v Sloveniji prvi in na svetu med prvimi. Internetna revija je omogočila precej večji domet in odprtost," zaključi pogovor.
