Skoraj ena je že bila ura. Ena zjutraj. Petek je postal sobota, november je postal december. Pa ni in ni in ni bilo zadosti. Itak, da ne. Taka sila je bila, da je moral Ono nešto naše zapeti še drugič. Niti ne Spavaj mala moja niti Tako ti je mala moja kad ljubi Bosanac nista zadostovali. Saj nikoli ne. Bebek zadovolji šele, ko ponovi komad ali dva. Stara šola. Več kot dve uri kasneje zatem, ko je z svežo pesmijo, ravno prav poskočno, tudi začel. Pesem iz albuma, ki je pobasal dve hrvaški glasbeni nagradi porin. Letos. Še enkrat, še v drugo. Ono nešto naše. To je ta ruke-gore-sve-do-zore generacija. Pa jih bo imel čez dva tedna že 73. Še enkrat: tri-in-sedemdeset. Letnik 1945. Željko Bebek.
Ravno prava doza za ljudi, željne nostalgije in melosa. Bebek nikakor noče staviti le na stare čase
