Darinko Kores Jacks
Mariborski festival glasb sveta Etnika so minuli konec tedna pripravili že petnajstič. Dvorana Gustaf multikulturnega centra Pekarna, kjer so koncerti delno ali v celoti potekali že v kar nekaj dosedanjih izvedbah (vmes pa tudi v klubu KGB), se je že lani zelo obnesla, prav tako strnjen dvodnevni format. Bolj posrečena kot doslej pa se zdi letošnja izbira termina kak mesec bolj zgodaj. A to žal ni odvisno le od prizadevnih organizatorjev z Marjanom Ornikom na čelu, ampak vsaj toliko ali celo bolj od zagotovil o občinskem sofinanciranju. Kakorkoli, v petek in soboto se je sedem koncertov odvilo pred spodobno napolnjenim avditorijem nadpovprečno zainteresirane publike.
Od duhovnosti do zabave
Uvodoma je nastopil Mariborčan Andrej Hrvatin. Poznamo ga predvsem kot tolkalca, a se posveča tudi raziskovanju vpliva glasbe na psihofizično stanje, še posebno v povezavi s šamanističnimi rituali prvobitnih ljudstev. Tokrat se je predstavil kot multiinstrumentalist, ki je širokemu naboru obodnih bobnov, tolkal in sorodnih zvočil dodal še najrazličnejše piščali, kalimbe in glas - tudi blizu za tukajšnje kraje in običaje nenavadnih vokalnih tehnik. S pomočjo sprotnega nasnemavanja in zankanja je ustvaril svojski preplet repetitivnih zvočnih linij, ki je, čeprav intencionalno morda bližje pomoči pri doseganju spremenjenih stanj zavesti ali že kar transa, zvenel tudi estetsko prepričljivo.
O k popolnosti stremeči lepoti in hkrati poglobljeni meditativnosti indijske klasične glasbe si vprašanj o namenskih preferencah po navadi niti ne postavljamo. Mednarodno uveljavljeni mariborski (etno)jazzovski brenkalec Igor Bezget je prvič na letošnji Etniki nastopil s sarodom (tradicionalnim indijskim brenkalom) v triu, ki ga vodi indijski mojster table (bobna s tipičnim melodičnim zvenom) Imran Khan, drugo tablo pa je igral nizozemski glasbenik Heiko Dijker. Ob komaj zaznavnih improvizacijskih vložkih so pripravili program ritmično in tonalitetno raznolikih indijskih rag ter pri tem učinkovito stopnjevali živahnost do skorajda plesnega vzdušja.
No, morda tudi zato, da kontrast v primerjavi z zadnjim nastopom večera ne bi bil prevelik. V Ljubljani delujoča sedemčlanska zasedba Počeni škafi zna pripraviti še kako razposajen žur za tukaj in zdaj, čeprav namerno zveni kar pretirano "retro". Izvaja avtorske skladbe, a dosledno v slogu starega klasičnega dixielanda s primesmi charlestona, (gipsy) swinga, rudimentarnega bluesa, šansona, evergreenov ... Poseben čar pa ji dajejo duhovito zafrkantska besedila, ki jih je večinoma napisal Nejc Juren, na odru zadolžen za ribežen. Izrazito razločno ter s čistim, prodornim in nadvse okretnim vokalom jih prepeva osrednja figura benda Marjeta Prudič. Za ustrezno zaokroženo celoto skrbijo še Matevž Zlatnar (trobenta), Vita Kobal (violina), Andraž Gnidovec (pozavna), Jakob Grčman (kitara) in Nejc Klun (kontrabas).
Čompe za veliki finale
Glede točnosti začetka prireditev Pekarna ni ravno na najboljšem glasu. A to se je krepko spremenilo na bolje že ob lanski Etniki, ob letošnji pa še bolj - sploh v soboto, ko so bili na programu kar štirje koncerti. A navada je železna srajca in tako je Jan Tomšič (kitare, klaviature, piščali, tolkala, improvizirana glasbila, vokal, looper ...) začel pred skoraj praznim avditorijem, ki pa se je do konca (kar prekratkega) koncerta že kar spodobno napolnil. Projekt Yatanu je solistično, a s pomočjo nasnemavanja in zankanja še kako večglasno nadaljevanje skupine Caminoigra izpred kakega desetletja. Ta je pri nas opravila pionirsko delo na področju "imaginarne etno glasbe" - torej izrazito avtorske, a navidezno temelječe na izmišljenih (ali z raznih vetrov združenih in premešanih) ljudskih izročilih in pete v izmišljenem jeziku, občasno pomešanem s pomenljivimi sporočili v angleščini.
Pevka Klarisa Jovanović in Igor Bezget, tokrat z akustično kitaro in oudom (arabsko lutnjo), občasno sodelujeta že zelo dolgo. Tokrat sta predstavila nekaj slovenskih, balkanskih in judovskih pesmi, večinoma v bolj melanholičnem vzdušju. Bezget je opravil svojo spremljevalno vlogo rutinsko korektno, Jovanovićeva pa očitno ni imela svojega dne - menda ji je prepričljivejši nastop preprečil prehlad.
Precej bolj prešerno, že kar žurersko podobo judovske glasbe je nato predstavil mariborski Kontra kvartet, ki pa je v resnici kvintet. Vesna Čobal (violina), Dani Marinič (harmonika), Branko Smrtnik (kontrabas), Domen Marn (klarinet) in Petar Marić (kitara) so vrhunski poklicni glasbeniki, večinoma na področju klasične glasbe, ki se "za dušo" posvečajo diskretno preimprovizirani zabavnejši verziji instrumentalnega klezmerja (tradicionalne glasbe vzhodnoevropskih aškenaških Judov, značilne za slavja, predvsem ob veselih družabnih dogodkih).
Prav za konec so prihranili najbolj uveljavljeno zasedbo, ki sicer malo nastopa, še manj ovekoveča svoje dosežke na nosilcih zvoka, a kontinuirano obstaja že četrt stoletja. Čompe na prvi prisluh zvenijo nekako kot godci na ljudskih veselicah nekih minulih časov, a vrhunsko izobraženi in kultivirani, malce kabaretistični in ne nujno prav smrtno resni. Večinoma molovski napevi v živahno enakomernih plesnih ritmih se prepletajo z malce jazzovskim zvenom in globokimi, včasih hudomušnimi, skoraj vedno pa vsaj nekolikanj grenkobnimi verzi slovenskih pesnikov (Milana Jesiha, Edvarda Kocbeka, Daneta Zajca ...). Z jasno dikcijo in glasbeno podprtimi poudarki jih poje in ob tem igra na diatonično harmoniko nedvomni frontman Janez Škof, sicer bolj znan kot dramski igralec. Spremljajo ga poklicno prav tako s teatrom povezani Breda Krumpak (saksofon), Žiga Saksida (saksofoni), Silvo Zupančič (kitara) in Neža Zinaić (violina) ter neverjetno energični bobnar Marjan Stanić. Navdušujoči nastop s standardnim repertoarjem, ki ga je številna publika z aplavzi kar krepko podaljšala, je bil pravcati veliki finale letošnjega festivala.
