Lutkovno gledališče Maribor je zgodovinski dragulj, ki se je izkazal kot nema priča zgodovine na tem obrežju Drave, je dejala avtorica zasnove projekta Drava pa še kar teče ... Barbara Jamšek. Zvočno prostorska postavitev je nastala kot njena magistrska produkcija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, a kot so večkrat poudarili na tiskovni konferenci pred premierno uprizoritvijo, je šlo za timsko delo. Soavtorica zasnove je bila direktorica Lutkovnega gledališča Maribor Katarina Klančnik Kocutar, avtor glasbe in zvočne podobe je bil Marko Jakopanec, pri projektu pa so sodelovali še oblikovalec svetlobe Milijenko Knezoci, avtor videa Boris Kolar, asistent pri prostorski postavitvi Urban Saletinger, avtorja likovne podobe Darka Erdelji in Lucijan Jošt ter mentor Tomaž Gubenšek.
Kot je povedala Katarina Klančnik Kocutar, so gledališča redko v tako historično bogatih prostorih, kot je Lutkovno gledališče Maribor. "Leži na predelu, kjer je nastajal Maribor, tukaj so našli najstarejše ostanke. Stavba je bila samostan, cerkev, vojašnica, bivališče za ljudi, skladišče za tržnico, potem je bila dalj časa prazna, zdaj pa je lutkovno gledališče," je dejala. Nato so začeli z iskanjem materiala. "Iskali smo romane, literaturo, zgodovinske vire, ki izpričano pripovedujejo o starem predelu mesta. Zvočna postavitev ne temelji na geografskih značilnostih mariborskih posebnosti, ampak na intimnih zgodbah literarnih junakov, skozi katere se potapljamo v močne atmosfere zgodovinskih dogodkov," je povedala Barbara Jamšek. Na poti, ki asociira pot po Mariboru, je šest postaj, ki si ne sledijo kronološko, ampak so sinonim za velike vsebine, ki so mesto zaznamovale. Gledalce/poslušalce popeljejo tudi po delih gledališča, ki so sicer večinoma zaprti za javnost.
"Stavba je bila samostan, cerkev, vojašnica, bivališče za ljudi, skladišče za tržnico, potem je bila dalj časa prazna, zdaj pa je lutkovno gledališče"
Ogledi v skupinah po osem ljudi
Lutkovno gledališče Maribor bo za javnost razpisalo termine, v katerih bodo udeležence popeljali po zvočno prostorski postavitvi. Predvideni so ogledi v skupinah po osem ljudi. Nekaj so jih primerno izvedli že v četrtek, načrtujejo pa tudi izvedbe med vikendom in v prihodnjem tednu.
Zvočno podobo je premišljeno ustvaril Marko Jakopanec: "Najprej smo posneli tekste, potem sem jih poslušal in jih skušal postaviti v smiselno obliko. Tukaj ne gre za klasično glasbo, ampak sem ustvarjal z namenom ustvarjanja zvočnega ambienta." Želel si je, da zvočna podlaga dopolnjuje besedila in prostor. Kot je povedal, so naleteli tudi na izzive, saj se je doma na slušalkah drugače slišalo kot v prostoru. A ustvarjalci so se strinjali, da mora uprizoritev ostati skupno doživetje udeležencev in da je prav zvok v prostoru dodana vrednost, ki mora ostati, zato se niso odločili za sprehajanje s slušalkami. Da so prav skupno doživetje, zvok v prostoru in vsebina s celotnim ambientom zelo pomembni, smo se prepričali tudi sami. V zvočno prostorski postavitvi, ki traja 45 minut, se leposlovni elementi prepletajo z zgodovinskimi dejstvi, gledalcu pa predstavijo, kako pomembne zgodovinske dogodke doživljajo literarni junaki, ki so povsem običajni ljudje. Uspelo jim je pripraviti kulturno-zgodovinsko doživetje, kjer so vsi elementi - od podobe, zvoka, vsebine, svetlobe, videa - enakovredni in ključni za uprizoritev. Gledalca oziroma poslušalca popeljejo v domišljijski svet realnega prostora in dejanskih dogodkov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
