Izvolitev Saše Arsenoviča za župana Maribora ni prinesla samo napovedi o razvojnem preboju mesta, ampak je obljubljala tudi prelom s spornimi praksami županovanja v zadnjih dvanajstih letih. Volivci so se v neposrednem spopadu med Arsenovičem, Kanglerjem in Fištravcem odločili za novi obraz iz gospodarstva, signal o prelomu pred več kot devetimi meseci ni mogel biti močnejši. Toda ob prizorih z zadnje seje mestnega sveta, ko so izvoljeni predstavniki ljudstva žolčno razpravljali o tem, koliko javnega denarja bi namenili za koliko županovih fotografij v občinskem trobilu in kdo pri kadrovanju ne razume moderne demokracije po principu naši-vaši, bi naključni opazovalec imel kar težavo, v katero leto postaviti omizje. 2010, 2016 ali 2019?
Oprostite, morda smo spregledali, toda ali smo v Mariboru morda že rešili vprašanje Mariborske knjižnice, smo zgradili novo Zdravstveno postajo Tezno, obnovili zahodno tribuno Ljudskega vrta, nabrežje Lenta, osrednjo tržnico in Mariborski otok, smo z zakonom o Pohorju že sistemsko uredili financiranje nujnih investicij na našem naravnem biseru ...? Ker če nismo in imamo še vedno težave z enim bazenom v Pristanu, potem smo letos zgolj podražili življenje v mestu in je parlamentiranje o tem, kako bi izboljšali vertikalne in horizontalne komunikacije, prej žalitev za občane kot skrb za "neodvisno" informiranje. Če sta že Kangler in Fištravec stopila v očitno privlačno past za vsako oblast in sta mislila, da bo piarovsko poliranje županske podobe prikrilo na tone sumov korupcije (prvi) ali pomanjkanje rezultatov (drugi), je bilo pričakovati, da bo župan Arsenovič vsaj glede tega pametnejši. Ampak ne, v mestu, v katerem resnično ne manjka medijev na različnih platformah, bomo zdaj dobili še Časopis. Za okrog 25 tisoč evrov iz obubožane javne blagajne. Na številko.
Oprostite, morda smo spregledali, toda ali smo v Mariboru morda že rešili vprašanje Mariborske knjižnice, smo zgradili novo Zdravstveno postajo Tezno, obnovili zahodno tribuno Ljudskega vrta ...