(MB-TEDEN) Tunel odrešitve

Vsakič, ko nekdo navrže idejo, da bi se dalo v Mariboru kaj spremeniti, me spontano spreleti spomin, da se je nekoč našel čudak, ki se mu je zdelo smiselno odsekati edini legendarni vogal v mestu. Ezl ek. In da se je nato nato našel še eden, ki se mu je zdela naravnost sijajna ideja v enega od stoletja starih vogalov veličastnega gradu na silo umestiti odurni stekleni prizidek. Kamni preživijo vse, razen slabega okusa. Zato je treba večje spremembe v mestu z dolgo zgodovino delati s tresočo roko. Zgolj ambicioznost in želja po puščanju sledi ne smeta upravičevati rovarjenja. Vedno mi bo žal, da mesto ni našlo denarja in vsebine za nekdanjo restavracijo Center. Kako imenitna retro stavba bi to lahko danes bila, če bi se je lotili z dovolj vneme in idej. A ni vse, kar je starega, vredno ohraniti. Premikati se mora. Mesto je živo in ni iz porcelana. Prenese marsikaj.

Župani imajo razne fetiše, od trgov do krožišč, velikopoteznih načrtov o spreminjanju podobe, infrastrukture in funkcionalnosti mesta pa je skozi leta bilo veliko. Na papirju je ostal projekt mestnega Manhattna na območju nekdanjega Certusa, ki bi dramatično zarezal v nekarizmatično nizko mestno panoramo. Nebotičniki, koncertna dvorana, velemestni pridih, Carrie Bradshaw, ki nakupuje v Borovu. Pa ni bilo nič iz tega. Tako še naprej - simbolno ali ne - najbolj markantna stavba v mestu ostaja bolnišnica.

​Od mega projekta Maks, ki naj bi postal nekakšna Meka sodobne mestne ustvarjalnosti, sta ostala jama in grenek priokus, da je od evropske prestolnice kulture, verjetno največjega projekta v sodobni zgodovine mesta, ostala le fontana, ob kateri se ne moremo niti slikati, ker je sredi zelo prometnega krožišča. Mesto sicer res postaja vse lepše, a ne, če stojiš na Lentu. Priti skozi najstarejši del mesta živ je trenutno zaradi bizarne prometne situacije pravi izziv. Avto na avtu, okoli pa Stara trta, kafiči in vse bolj zmedeni labodi. Mariborsko cestno trombozo naj bi rešil najbolj predrzen od vseh mariborskih projektov, tunel, naravnost pod središčem mesta. In ideja se zdi provokativno seksi. Spraviti nadležen pleh pod zemljo, a mesta ne ohromiti zveni kot dober načrt. Jasno, spremembe stanejo, in drugo največje mesto v državi je kronično sistemsko podfinancirano od države. Kar terja trmo in samozavest. Maribor res ni prestolnica, pristajanje na skopo državno žepnino pa bi pomenilo, da se mesto sprijazni s statusom periferije. Maribora se ne sme odpraviti zgolj kot "nekaj, kar ni Ljubljana". Bi se bilo pa zdravo nalesti nekaj arogantne prestolniške samovšečnosti. V Ljubljani znajo povprečne projekte mojstrsko prodajati kot veličastne, v Mariboru pa je vse nepotreben luksuz in "preseravanje". Maribor, ti kar sanjaj svoje velike sanje, staro trmo in samozavest pa morda najdemo nekje med kopanjem pod Partizansko.