Po skoraj pol stoletja porušeno sožitje med najstarejšim in največjim aeroklubom v državi in širši okolici, kjer se je v 95 letih obstoja izšolalo več kot 3000 pilotov in pilotk ter več kot 2000 padalcev in padalk, in upravljavcem mariborskega Letališča Edvarda Rusjana, državno družbo DRI, je bitka, ki jo Letalski center Maribor (LCM) bije že skoraj leto dni. Osemurno odprtje mednarodnega letališča na dan in zaračunavanje letenja sta zabili zadnji žebelj v krsto letališke dejavnosti, ki jo izvaja LCM.
Taisto društvo, ki je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja odstopilo tedanji mariborski občini in nastajajoči družbi Letališče Maribor svoje nepremičnine z namenom, da lahko tam nastane mednarodno letališče. Pričakovanj, da bo letališče, s poudarkom na njegovi mednarodnosti, ponudilo razvoj ne le občini, pač pa širši regiji, nikakor ni mogoče označiti za nerealna. A je (v) Mariboru uspelo tudi to.
Navidez odlične pogoje - dobro letališko infrastrukturo in domala nič drugega prometa - lahko, vsaj med tednom, zdaj koristijo le tisti brez rednih služb od osmih do štirih, ob koncih tedna pa le tisti, ki jim uspe priti na vrsto. Podrobnejši vpogled v na videz zgledno statistiko Aerodroma Maribor o premikih letal razkriva, da več kot dve tretjini teh prispevajo prav člani LCM, velik del preostalih aktivnosti piloti še ene letalske šole, le majhen del premikov letal (ki so merilo prometa letališča) pa je mogoče povezati s tistimi 3000 potniki, ki jih je v letu 2020 še zabeležilo mariborsko Letališče Edvarda Rusjana (še v letu 2015 je bilo potnikov več kot 23.500, premikov letal pa manj kot 8000).
Celo dialog s kitajskimi upravljavci je bil složnejši kot z domačimi oblastniki
Letalsko dejavnost na hoškem letališču je zatorej skoraj mogoče enačiti z aktivnostmi Letalskega centra. A je ta, potem ko so konec devetdesetih let ob brezplačnem prenosu letališke infrastrukture z mariborske občine na državo obvisele v zraku (obtičale na občini?) obveznosti za zagotavljanje sožitja na letališču, tujec na nekoč svoji zemlji. Mariborska občina pravno nasledstvo teh obveznosti pripisuje hoški občini, ki seveda brez infrastrukture ne more prevzeti obveznosti, saj je, ko gre za odnose, vendarle jasno - v dobrem in slabem. Česar ne razume (ali noče razumeti?) niti država, ki preko infrastrukturnega ministrstva jemlje le "dobro", pušča pa "slabo" in ob tem ne sliši niti predlogov za preprosto in stroškovno vzdržno rešitev, ki bi omogočila delovanje tako LCM kot Aerodromu Maribor.
Trdi pristanki sicer spremljajo Letališče Edvarda Rusjana Maribor že leta, desetletja. Styrian Spirit, VLM Airlines, FlyEth, Express Airways, Golden Air ... vse to so potrditve, da Maribor ni le letališče za šolanje tujih pilotov, pač pa - očitno - tudi pilotni projekt za - potrjeno - spodletele poskuse oživljanja. LCM je (doslej) preživel vse, žalostno pa je, da je bil celo dialog s kitajskimi upravljavci složnejši kot z domačimi oblastniki. In na možen razplet zgodbe, ki se očitno bliža sodni pravdi - da bo treba v zameno zgraditi novo letališče - se zdi zdaj preprosto preveč strašljivo pomisliti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
