Nace Junkar: "Mariborsko občinstvo me je izoblikovalo, Helidon pa je moj dom"

"Helidon je moj dom," je ob prejemu priznanja ob 50-letnici glasbene kariere in 40-letnici sodelovanja z glasbeno založbo Helidon oziroma Založbo Obzorja Maribor povedal Nace Junkar, legendarni pevec operne in zabavne glasbe. Pri založbi so se mu s posebnim priznanjem poklonili za bogato in plemenito sodelovanje. "Nace Junkar je svojo prvo ploščo posnel pri založbi Helidon, k nam se ves čas svoje kariere vrača. Seveda je vmes sodeloval z drugimi založbami, ampak je nekako ves čas ostal zvest Helidonu. Še vedno izdajamo njegove starejše posnetke, nekaj tudi novih, v zadnjem času na vinilkah. Nedolgo smo pripravili tudi ponatise njegovih zmagovalnih skladb," je ob podelitvi priznanja za Večer dejala direktorica Založbe Obzorja Nevenka Richter Peče. 

Lani so petdeset let, kolikor jih je minilo od Junkarjevega prvega profesionalnega nastopa, praznovali z zgoščenko in ploščo Z vami že 50 let, na kateri so zbrali nekatere njegove največje uspešnice. Njegove so Mati, hvala ti, Čuvaj to ljubezen, s Heleno Blagne sta s skladbo Vrniva se na najino obalo leta 1989 zmagala na Melodijah morja in sonca, leto pozneje je zmagal s pesmijo Slovenski mornar, ki jo je zanj napisal Oto Pestner. Začel je kot operni pevec, 33 let je bil zaposlen v ljubljanski operi, kjer se je leta 2012 upokojil.

"No, to bomo pa izdali"

"Pojem od otroštva. Starši in sorodniki so mi povedali, da sem prej pel kot govoril," se je Junkar za Večer sprehodil po glasbenih spominih. Bolj zares je začel peti kot prvošolec v Osnovni šoli Polje. Potem se je zgodila prelomnica, pripoveduje, osnovnošolce so peljali v opero. "Bilo mi je tako zelo všeč. To je bilo zame res nekaj posebnega." V petem razredu je na šolski predstavi igral in pel v vlogi Kekca, pomagal pa je tudi sošolki, ki je nastopala v vlogi Mojce. "Imeli smo naraven playback, Mojca je bila na odru, odpirala usta, jaz pa sem za odrom pel njen tekst," se v smehu spominja. 

Junkar, ki izhaja iz Kostanjevice na Krki, njegova starša pa sta se v Ljubljano preselila še pred njegovim rojstvom, pravi, da je glas dobil po obeh, po očetu in mami. Oče ga je dal učiti harmoniko, a je želel, da bi sin postal orodjar v papirnici v Vevčah. Toda k sreči se je vpisal na Gimnazijo Poljane in v tistem času je bil v operi vsak večer. V prvem letniku akademije je na vojaških vajah srečal Ota Pestnerja. Ko sta opravila s služenjem vojaškega roka, je Junkar posnel prvi dve pesmi - Naj bo ta ples le za naju in Ti si moja melodija.

"Šla sva na Založbo Obzorja, se pravi na Helidon v Ljubljani, ki je bil ljubljanska enota založbe. Tam je bil Vilko Ovsenik, brat Slavka Avsenika, ki nama je rekel: ʼNo, to bomo pa izdali.ʼ To je bila moja prva mala plošča, posneli smo jo leta 1982, izšla je leto pozneje. Ko sem jo prinesel domov, nisem mogel verjeti. Doma smo imeli v kotu kuhinje gramofon, tam pa plošče Marjane Deržaj, Majde Sepe, te je bilo težko dobiti. Ko sem jo prinesel domov, mi je oče rekel, da pa to nisem jaz. Navajen je bil mojega opernega glasu. Še zdaj imam nekaj teh plošč shranjenih za posebna darila. No, in tako je po prvi plošči šlo naprej." Potem so plošče kar nastajale, vsaj vsako drugo leto je izšla nova, pripoveduje Junkar. 

Iskreno o depresiji

Pri 17 letih je pel Titu. "To je bila takrat velika čast. Samo kurirji iz druge svetovne vojne so Titovo zlato medaljo dobili mlajši od mene." Pred nadškofom Šuštarjem je pel Ave Mario na Brezjah, leta 2019 ga je odlikoval takratni predsednik države Borut Pahor, našteva nekaj zapomnljivih trenutkov svoje glasbene poti.

Junkar, ki je bil sicer večino življenja zaposlen v Ljubljani, je ob prejemu priznanja v Mariboru še dejal, da je mariborsko občinstvo z Dvorano Tabor nekaj posebnega. "To bodo povedali vsi pevci. Vedel sem, da bom izzval aplavz, ampak vseeno sem mariborski publiki to moral povedati. Rekel sem jim: ʼDragi moji, vi ste me izoblikovali.ʼ Tako pogosto sem bil tukaj, da je veliko ljudi mislilo, da sem zaposlen v mariborski operi." 

Zadnja leta iskreno govori o svoji izkušnji depresije. "Glasba mi je zapolnila življenje. A preveč sem delal. Zbolel sem za depresijo in iskal sem vzroke. Vzrokov je bilo ogromno, šestkrat sem se zdravil, od leta 2003 do 2007. Nekoč mi je moj psihiater rekel, da mu enega od možnih vzrokov še nisem povedal. Vprašal me je, koliko nastopov imam za sabo. V operi je skoraj vsak večer predstava. Devetnajstkrat sem rešil predstavo čez noč. Res sem delal preveč," ko se ozira nazaj, ugotavlja glasbenik. A tudi po upokojitvi se ni ustavil in peti namerava še naprej.

"Zelo rad pojem, nikoli pa si nisem mislil, da bo pri 66, ki sem jih imel minulo nedeljo, glas še tak in da me bodo ljudje še poslušali. Da bi le še dolgo bilo tako. Hvaležen sem vsem in vsakemu posebej. Pri Helidonu sem prejel čudovito priznanje, močno sem ganjen in to mi daje narek in nalogo, da pojem še naprej."