Branka Bezjak
Ko v trgovinah ne najdete želene stvari, je najbrž ne začnete kar sami izdelovati oziroma pridelovati. A Tatjana Vučajnk in Franc Mlinar sta naredila prav to. Potem ko konec leta 2014 Franci v trgovinah pri nas ni našel božičnega drevesca, pa tudi pri znancih na Pohorju ne takega, ki bi ustrezalo njegovim predstavam in željam, so ga naposled nabavili v Avstriji. "Pa sem rekel, to je prvič in zadnjič, izhod v sili." In sta kmalu zatem, leta 2015, že nasadila 23 tisoč sadik različnih sort drevesc ter začela družinski posel, ki ga sedaj opravljata ob službah. Zaradi siceršnjega dela živita v Mariboru, kjer sta si ustvarila družino. Tatjana sicer prihaja iz Dobove, Franc iz okolice Idrije.
Z začetkom decembra se torej začenja zanje posebno obdobje v letu. Prodaja na drobno, na terenu. "To je resnično neverjetna dogodivščina. Ljudje imajo različne okuse. Če dopoldne mož vzame eno drevesce, se popoldne z ženo vrne in želita drugo. Ali pa prinesejo fotografijo in želijo imeti enako kot lani ... To je emocionalno početje in ni pravil, kaj je lepo drevesce. Je pa zanimivo, da ljudje drevesca bolj cenijo tukaj, v Mariboru, ali pa na obmejnem območju. Najbrž prav zato, ker je tukaj več gozda in vedo, koliko traja, da zraste drevo," še razlagata.
Za odpravo prepovedi
Še naprej si bosta prizadevala, da pristojne na ministrstvu in poslance prepričata, da spremenijo odločitev iz leta 2016, ko je bilo prepovedano zasajanje dreves na kmetijskih zemljiščih, razen na tistih z boniteto, nižjo od 30 (to je le na strmih in degradiranih pobočjih). "Razumeva, da zagovarjajo stališče, da je pri nas dovolj gozdov in da to ni hrana, a kmetovalcu moraš ob prepovedi ponuditi tudi neko alternativo. To, da se sadovnjaki opuščajo in se spreminjajo v 'gozd', pa ni težava?" se sprašujeta in nanizata primere iz tujine, kjer je pridelava božičnih drevesc na velikih plantažah resnično biznis in prava kmetijska dejavnost.
