Prav je, da je Umetnostna galerija Maribor s postavitvijo razstave Trienale umetnost in okolje EKO 9 v stavbi nekdanjega Černičevega sanatorija vzbudila pozornost Mariborčanov nanjo in obudila spomin na njeno zanimivo preteklost. Stavba je za Univerzitetno mesto Maribor in Univerzo v Mariboru pomembna z medicinskega, arhitekturnega in – zaradi nekoč lepo urejenega vrta – tudi botaničnega vidika. Mnoge evropske univerze s ponosom uporabljajo starejše stavbe za izvajanje pedagoškega in raziskovalnega dela.
Sanatorij je bil zgrajen po Černičevih zamislih, odprli pa so ga 8. januarja 1930. Načrte zanj sta izdelala inž. arh. Vladimir Šlajmer in inž. Jože Jelenc, ki sta leta 1926 ustanovila eno največjih mariborskih gradbenih podjetij med obema svetovnima vojnama. Poleg te sta načrtovala tudi druge pomembne stavbe v našem mestu in tudi Mariborski otok. Vladimir Šlajmer je bil sin znanega slovenskega kirurga Eda Šlajmerja. Stavba je zanimiv primer sodobne arhitekture 20. stoletja iz obdobja med prvo in drugo svetovno vojno. Med mnogimi novostmi je imela urejeno tudi centralno ogrevanje in telefone v sobah.
Dr. Mirko Černič je bil za Maribor in Slovenijo pomemben zdravnik kirurg, vodja kirurškega oddelka mariborske bolnišnice, pobudnik ustanovitve slovenske univerze v Ljubljani, eden od začetnikov slovenskega medicinskega izrazoslovja, predavatelj medicinske terminologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani in med drugo svetovno vojno predstojnik partizanske bolnišnice Kanižarica pri Črnomlju. Bil je tudi dolgoletni predsednik Zdravniškega društva. O njegovem življenju, delu in sanatoriju je pisalo več avtorjev, med njimi prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, prof. dr. Elko Borko, doc. dr. Gregor Pivec, doc. dr. Jernej Završnik in doc. dr. Jerneja Ferlež. Med starejšimi Mariborčani je še danes poznana njegova avtobiografija z naslovom Doživljaji in doživetja, ki je izšla pri Založbi Obzorja leta 1954.
Zanimiva je tudi usoda stavbe po drugi svetovni vojni po tem, ko je bila podržavljena. V njej je dobila prostore Šolska poliklinika, ki jo je prizadevno vodila priljubljena, še danes številnim Mariborčanom poznana zdravnica in prva specialistka šolske medicine dr. Eva Lovše. Z njeno pomočjo je v tej stavbi 26. marca 1950 pričela delovati prva šolska zobna ambulanta v Mariboru, ki jo je vodil dr. Boris Kristan. Uredili so jo v dveh prostorih nekdanjega Černičevega stanovanja v prvem nadstropju. V tej stavbi je veliko let deloval protituberkulozni dispanzer, ki se ga številni Mariborčani prav tako dobro spominjajo. Kasneje je stavba, ki je bila last Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor, menjala lastnika. Zanjo je nekaj let skrbela Fakulteta za zdravstvene vede, ki je članica Univerze v Mariboru. Načrte za adaptacijo stavbe za potrebe Zdravstvenega doma je leta 1957 izdelal znani mariborski arhitekt, Plečnikov učenec inž. Milan Černigoj, ki je med drugim avtor načrta za železniško postajo v Mariboru. Načrte za adaptacijo za potrebe protituberkuloznega dispanzerja je leta 1959 izdelal prav tako znani arhitekt in soprog dr. Eve Lovše, inž. Stane Lovše.
Ne bi bilo prav, da bi se ponovila žalostna usoda stanovanjske hiše svetovno znane mariborske zdravnice dr. Zore Janžekovič, pionirke na področju kirurškega zdravljenja opeklin, ki jo je plemenito podarila Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru.
Menim, da naj ostane stavba nekdanjega Černičevega sanatorija v lasti Univerze v Mariboru, katere članice so Medicinska fakulteta, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo ter Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, ki izobražujejo mlade zdravnike, gradbenike, arhitekte in botanike. Vzgajati jih je potrebno v spoštovanju kulturne dediščine in osebnosti, ki so pomembno prispevale k razvoju našega mesta, med katerimi so tudi dr. Mirko Černič ter arhitekta Šlajmer in Jelenc.
Pobudo zaključujem z mislijo: Na temeljih preteklosti gradimo prihodnost.
Dr. Irena Sapač, Maribor
