Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, je osrednji kulturni praznik, posvečen velikemu pesniku in umetnikom, ki se ponašajo z vrhunskimi dosežki na področju umetnosti. V Ljubljani poteka osrednja državna proslava s podelitvijo Prešernove nagrade in nagrad Prešernovega sklada.
V mnogo drugih krajih po Sloveniji se prebivalci poklonijo velikemu pesniku in slovenski kulturi. In kako je to v Mariboru? Prireditev sicer ne manjka, saj kulturne ustanove obiskovalcem na široko odpro svoja vrata, le osrednja občinska proslava v počastitev državnega praznika in praznika slovenske besede in kulture je nekaj posebnega.
Na letošnji proslavi v Minoritih 6. 2. ni zadonela slovenska himna, Prešernova Zdravljica, na govorniški oder ni bil povabljen nobeden od naših odličnih poznavalcev slovenske umetnosti, temveč gost s cesarskega Dunaja. V svojem govoru se ni poklonil našemu velikemu pesniku, temveč samemu sebi. Veliko smo izvedeli o njegovem življenju in delu ter o izjemnih dosežkih njegovega studia. Pripravil je pravi propagandni program, verjetno z namenom, da bi v Mariboru dobil še kakšno dobro plačano delo.
Gospod Boris Podrecca je tisti arhitekt, ki je v preteklih letih v več intervjujih imel naše strokovnjake, svoje slovenske kolege, za nevedneže, ki se obnašajo kot kuhane ribe (Večer, 24. 10. 2020), govoril je o investitorjih, ki nimajo širine in poslovne etike in je zato v Sloveniji težko delati, ter o slovenskih turbokapitalistih. Ti so po njegovem lepo oblečeni, imajo eno punco ali dve, lepa stanovanja, se vozijo v prestižnih avtomobilih, a so ubogi ljudje. Meni, da v Sloveniji ni veliko ljudi, s katerimi se da diskurzivno pogovarjati, ni ljudi, kot so v Franciji, Nemčiji in na Dunaju, s katerimi je mogoče cediti pomaranče in limone in ustvariti nekaj dobrega (Dnevnik, 14. 3. 2023).
Očitno pa je gospod Podrecca med slovenskimi ubogimi ljudmi, vsaj v Mariboru, le našel sogovornike, s katerimi lahko ožema pomaranče, limone in na žalost tudi mariborske davkoplačevalce. Prav slednji plačujemo, kljub množici dobrih domačih arhitektov, njegove drage projekte, ki jih pri njem naroča MOM.
Poleg slavospeva samemu sebi pa je gospod iz cesarskega mesta nastopil tudi kot promotor mariborske oblasti, ki jo je celo poučil, da je za dosego individualnih želja in izpeljavo projektov, ne glede na želje in potrebe prebivalcev, treba udariti po mizi. Menim, da bi takšne nasvete moral gospod Podrecca prihraniti zase in svojo taktiko uporabiti morda v Franciji, Nemčiji ali na Dunaju, Mariborčanom pa pustiti mesto takšno, kot je všeč nam, ki tukaj živimo, ker je to naše mesto.
Upam, da se bomo v prihodnje tudi v Mariboru, vsaj na kulturni praznik, poklanjali slovenski umetnosti in kulturi, ne slavospevom lastnim dosežkom vase zagledanih govornikov.
Ljubica Došler Stare, prof., Maribor
