Projekt Industriopolis: Turiste bi peljali na turo po delavski zapuščini Maribora

Turistična destinacija Maribor ponuja različna turistična doživetja, toda ena izrazitih mariborskih zgodb je zgodba industrijskega mesta. "Ker je ta zgodba po eni strani tako vsenavzoča, po drugi pa popolnoma potisnjena v ozadje, kar kliče po vsebinski obuditvi v življenje. Kulturno-turistično doživetje se kaže kot primerna oblika za kompleksen prikaz industrijskega Maribora," razlagajo v ekipi projekta Industriopolis, ki je nastal z željo po oblikovanju turističnega paketa, ki bi postavil močan del identitete Maribora na turistični zemljevid.

"​Vodena turistična ekspedicija skozi industrijsko identiteto mesta, od njegovih začetkov do današnjih dni, namerava domačim in tujim obiskovalcem predstaviti gospodarski razvoj mesta skozi obrt, manufakturo, industrijo in trgovino ter posledice, ki ga je ta prinesel. Pri tem ni poudarek zgolj na pretekli ali še delujoči industrijski infrastrukturi, marveč tudi na ključnih osebnostih mariborskega obrtništva in industrije, s posebnim poudarkom razumevanja delavstva in delavske kulture," razlagajo v projektni skupini, ki jo sestavljajo vodja projekta in turistična vodnica Barbara Izlakar, umetnostna zgodovinarka Ivana Unuk in fotograf Igor Unuk.

Proces sooblikovanja končnega produkta

"Ideja za Industriopolis se je razvila iz tega, da so vodenja po rovih v coni Tezno bila zelo dobro obiskana in se je pokazalo, da mnoge ljudi zanima tematika slavne industrijske zgodovine v Mariboru. Ko smo povprašali obiskovalce rovov, ali bi se udeležili izleta ali krajše vodene poti po conah, kot so Melje, Studenci in Tezno, je velika večina odgovorila z da," realizacijo projektne ideje pojasnjuje Unukova​. Razvoj Industriopolisa poteka v partnerstvu s Centrom za kreativnost, Ministrstvom za kulturo ter strokovnimi lokalnimi partnerji, med katerimi so tudi Muzej NO, Pokrajinski arhiv in Pokrajinski muzej, in naj bi zaživel v drugi polovici leta.

Projektni ekipi se zdi izjemno pomembno, da v proces sooblikovanja končnega produkta vključijo tudi posameznike in lokalne skupnosti, povezane z zgodovino industrije pri nas, zato so v okviru fokusnih skupin v maju obiskali industrijske cone Melje, Tezno in Studenci. Pridružili smo se sprehodu po objektih propadle Mariborske tekstilne tovarne (MTT).

MTT: modne revije, razstave, celo svoj časnik

"Danes zelo težko kupujem oblačila in tekstil, povsod najdem napake, ker ni tiste kvalitete. Naše tkanine so bile zelo kvalitetne in zelo uporabne. Vsi pravijo, da so bili takrat boljši materiali, barve so bile obstojnejše. Kot kaže, smo prej res dobro delali. Še vedno lahko uporabljamo posteljnino, ki je danes stara že 30 let," je povedala nekoč v MTT zaposlena Marjetka Šedivy, ki se je pridružila ogledu praznih prostorov nekdanjega tovarniškega giganta v Melju.

"MTT je imel izjemen razvoj svojih artiklov, tehnologije, kreacija je bila na vrhuncu, tudi tisk. Izdelovale so se delovne obleke, srajčevina, prti, posteljnina. Imeli smo modne revije, razstave, tudi svoj časnik, imenovan MTT Razgled, kjer so se objavljali različni članki o življenju ljudi, proizvodnji, o športu, imeli smo zaposlenega hišnega novinarja," je dejal hišnik Marjan Mencigar, ki je v tovarni zaposlen že 34 let. Nekoč vodja vzdrževanja in energetike pozna vse priklope elektrike, vode, vodil je montaže in postavitve strojev in žal tudi demontaže. "Eden od prodanih strojev je danes star 61 let, po demontaži smo ga prodali v Bangladeš, kjer še vedno deluje," se spominja in žalostno pogleduje po zevajoči proizvodnji nekoč nepredstavljivo živega obrata.

Pusto in prazno

Novejši in boljši stroji so se prodali po Evropi, nekaj na Poljsko, v Turčijo, na Nizozemsko. Proti koncu je bilo v MTT le še 40 tkalskih strojev, nekdaj pa več kot tisoč. Mencigarju do upokojitve manjka šest let. "Ne vem, če bi ta leta rad preživel tukaj. Preveč pusto in prazno je. Vsak dan prihajam. Pospravljam še stvari, ki so ostale, trenutno pripravljam za odvoz kemijo in odpadna olja, urejam potrebno s preostalo računalniško opremo," nas vodi po zaprašenih prostorih nekoč 24 tisoč kvadratnih metrov velike proizvodnje v Ulici kraljeviča Marka, kjer je večina vodovodnih cevi zaprta, ob nekdanjem vhodu pa na odvoz čaka staro pohištvo.

Skozi ta vhod je v zlatih časih na delo prihajalo okoli 2500 delavk in delavcev, na koncu le še 120. "Imeli smo stranke, imeli smo delo, naročila, ampak so nastajale težave z energijo in dobavo surovin. Kazalo je na slabše, a do konca nismo vedeli, kaj bo z nami. Še tisti zadnji dan po novem letu smo pozdravili direktorja, a nam ni povedal, da gremo v stečaj. Čez nekaj dni smo izvedeli, da je vsega konec," se stečajne usode MTT spominja Marjetka Šedivy.

Grozljivo je videti to praznino

Danes je na ogled le še dobra polovica nekdanje Mariborske tekstilne tovarne (preostalo je prodano v zasebno last), a brez opreme: med drugim stara uprava, predilnici, kotlovnica s parnim kotlom in turbino za proizvodnjo električne energije, oplemenitilnica z laboratorijem in proizvodnjo. Zadaj za kotlovnico je bil obrat centralne priprave, tkalnica, kjer so se pripravljale niti za tkalske stroje. "Vsak delavec je prejel kartico in z njo smo zaposleni imeli popust pri nakupu tkanin. Prihod in odhod na delo sta se beležila na kartico in ob koncu meseca so v pisarnah naredili obračun ur in od začetka plačevali z gotovino, kasneje se je plačilo preneslo na bančni račun. Vsega smo bili vajeni," se v družbi fokusne skupine spominja Marjetka Šedivy.

"Grozljivo je videti to praznino. Po 30 letih, ko smo bili navajeni brnenja strojev, je vse tako žalostno tiho. Navajeni smo bili na hrup, na življenje, vročino, na vonj, na vse pogoje. Pozimi je bilo hladno, poleti vroče, klimatizacije ni bilo in se je ob kakšnem stroju, ki je oddajal paro, temperatura povzpela tudi nad 40 stopinj. A smo vse vzdržali," sogovornica ne skriva razočaranja.