Če je še v četrtek in nedeljo zadrževal dih med odvijanjem vžigalnika 250- oziroma 500-kilogramske letalske bombe, je bil za prostovoljca pirotehnika Saša Turnška včeraj spet običajen delovni dan na mariborski fakulteti za gradbeništvo, kjer kot asistent predava študentom. No, povsem vsakdanje vendarle ni bilo, saj so si ves dan podajali kljuko njegovega kabineta, da bi mu čestitali za uspešno opravljeno delo in pogum. Če ga še niso, Ptujčana po vsem medijskem pompu zdaj brez dvoma poznajo vsi kolegi pa tudi študentje.
A pirotehnik iz državne enote civilne zaščite za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi (NUS), ki je bil pri onesposobitvi bomb skupaj s primorskim kolegom Aljažem Lebanom v prvi "bojni vrsti", bolj kot na čast in slavo zdaj misli osredotoča na kup papirologije, ki ga še čaka in se ji očitno ne morejo izogniti niti "bombaši". Si je pa, utrujen od celotedenske organizacije in priprav, gotovo pa tudi stresa, globoko oddahnil. To je bilo vidno že v nedeljo, ko je bila vsa ekipa po uspešno zaključeni dvakratni "operaciji Bomba" nasmejana do ušes.
Ko si pri bombi, ne smeš biti na avtopilotu
In kaj se človeku podi po mislih, ko obstaja verjetnost, pa če še tako minimalna, da ti bomba eksplodira v obraz? "Prvi trenutek marsikaj, vendar se zbereš. Čez misli ti ne sme iti, kaj bo narobe, ker vemo, da negativne misli prikličejo nesrečo. Zato mislimo na proceduro. Ko si pri bombi, pa ne smeš biti na avtopilotu, vedno moraš delati z občutkom. Pri odvijanju vžigalnika je treba vedeti, kje je njegova meja in ali ga pritisniti, da bo popustil, se dal lepo odviti in normalno odstraniti. Mi se sicer držimo načela, da vsaka popusti," se smeji sogovornik, ki ga je najdba dveh bomb v mestu ob Dravi precej presenetila. In mu pokvarila načrte z dopustom. A tako je pač delo pirotehnikov, ki morajo za varnost drugih ob vsakem času vse spustiti iz rok.
"Nismo heroji"
Pravi, da o tveganju ne razmišlja oziroma to spravi v podzavest. Zavrača pa oznake, da je junak. "Mi nismo heroji. Vemo, v kaj se spuščamo in kaj delamo. Vedno pa je prisotna zdrava mera strahu in spoštovanja," razlaga, da nusovci ne smejo biti preveč hrabri, še manj zaletavi.
"Vem, da očetu ni bilo lahko, ko je izvedel, da se bom tudi jaz podal na to pot. Tudi zdaj mu ni"
Gre za varnost
Pomisleke, da je bila nedeljska akcija, ki je terjala tudi obsežno evakuacijo, pretirana, Sašo Turnšek zavrača. "Vem, da krožijo informacije, da se je v takšnih primerih v preteklosti ravnalo drugače, vendar gre za varnost nas in občanov. Imamo predpise, po katerih pogledamo, kako velika je evakuacijska cona in kako obsežna je varna cona, po katerih se ne sme nihče gibati. In to spoštujemo," pojasnjuje Turnšek, da so se pri ukrepih zgolj držali mednarodno uveljavljenih pravilnikov.
Družina zmeraj na trnih
Sedemintridesetletnik je ljubezen do eksplozivnih sredstev podedoval od očeta, prav tako pirotehnika, s katerim je še kot otrok zmeraj želel na teren, pa seveda ni smel. Prepoved ga je še bolj pritegnila. "Vleče te firbec, adrenalin, pa izziv je in vedno novo znanje. Nima vsak takega hobija," pojasnjuje Turnšek. "Vem, da očetu ni bilo lahko, ko je izvedel, da se bom tudi jaz podal na to pot. Tudi zdaj mu ni. Pred intervencijo me vedno pokliče in tudi po njej imava komunikacijo, pravi mi, naj bom pazljiv. Čeprav mi rečemo, da vemo, v kaj se podajamo, in da bo vse v redu, je pri domačih še vedno prisoten strah," pripoveduje Turnšek.
