Pred sto leti, natančneje 15. oktobra 1920, se je v Sakušaku pri Juršincih rodila Terezija Fekonja, družino pa si je pred več kot petdesetimi leti ustvarila v Razvanju pri Mariboru. Tam so prejšnji četrtek, točno na njen rojstni dan, v skladu z vsemi priporočili za zaščito pred okužbo, njenih sto let obeležili s skromnim slavjem. Čestitke so ji ob tej priložnosti izrekli predsednik krajevne skupnosti Razvanje, predstavniki krajevnega odbora Rdečega križa in predstavniki Društva upokojencev Razvanje.
Otroštvo je Terezija preživljala v Sakušaku, kjer je hodila v osnovno šolo. Šestnajst let je službovala v Vidmu pri Ptuju. Poročila se je in imela dva sinova. Ker življenje ne teče vedno lepo in po naših željah, se je spopadala tudi z žalostnimi trenutki. Z možem sta se razšla, sama je skrbela za otroka in usoda je hotela, da je izgubila enega od sinov. Leta 1967 je prišla v Razvanje in se znova poročila. Družina se je povečala in zahtevala pridne roke. Te je Terezija imela, saj je pridno delala že od rane mladosti in je bila dela vajena. Poleg gospodinjstva je vzorno skrbela tudi za velik vrt, s katerim je pomagala preživljati številno družino. Dolga leta pa je bila zaposlena v Tovarni železniških vozil Boris Kidrič.
Nobene poti in slabega vremena se ni ustrašila, ko je bila pri Rdečem križu
Tudi kot upokojenka nato ni mirovala. Več kot dvajset let je pomagala pri kmečkih opravilih na večji kmetiji v Razvanju. V društvo upokojencev je vstopila leta 1984, takrat še v Društvo upokojencev Hoče, nato se je včlanila v krajevno društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1993. Tu je ostala zvesta članica do danes. Vse do 95. leta se je udeleževala vseh društvenih izletov. Društvenih prireditev in druženj se zelo rada, kljub častitljivi starosti, udeleži še danes.
Terezija je tudi dolgoletna članica Krajevne organizacije Rdečega križa Razvanje. Dvajset let je delovala v upravnem odboru. Bila je poverjenica in se udeleževala vseh akcij RK. Delo je opravljala zavzeto in odgovorno. Nobene poti se ni ustrašila ne slabega vremena. Ljudje so jo imeli radi, ker je bila vedno dobro razpoložena. Dobro voljo je prenašala na člane - krajane. Na večjih druženjih je bil nepogrešljiv njen Ju-ju-hu-hu.
Sedaj že nekaj časa živi sama. Pomagata ji soseda Milena in sin Franjo. Koordinatorka projekta Starejši za starejše Angelca jo redno obiskuje in ji prinaša sveže novice iz društva. Poskrbi tudi, da se udeležuje srečanj in druženj z drugimi člani društva. "Želimo ji še naprej dobrega zdravja in počutja z željo, da ostane z nami, kolikor ji bo dano," ji želijo sokrajani.
