Uroš Gramc
Pri 22 letih Rok Možič p ni več le eden najperspektivnejših igralcev odbojke, ampak že eden najboljših. Ko je pred tremi leti z domačim klubom postal državni prvak, se je preselil v Italijo k Veroni, katere dres še vedno nosi. Takrat je s slovensko reprezentanco postal evropski podprvak in prvič prejel nagrado za štajerskega športnika leta po izboru našega časnika. Ko je lani v svojo bogato zbirko dodal bron s prvenstva stare celine, so mu doma zaploskali še drugič.
Kateri naziv je slajši, kateri bolj prigaran, smo ga najprej vprašali. "Po mojem prvi. Bilo je lepo leto, prvo evropsko prvenstvo zame in potem prvo leto v Italiji. Ja, zagotovo prvi, ampak vesel sem vsake nagrade in se iskreno zahvaljujem zanjo," nam je Možič sporočil iz Italije, kjer se državno prvenstvo približuje vrhuncu. Tam je bilo lani tudi evropsko prvenstvo. No, vse do bojev za kolajne so naši igrali v Bolgariji, nato pa so se preselil v Rim, kjer je bilo tudi slovensko slavje. "Spomini so še živi. Pri srebrni medalji sem imel še manjšo vlogo. Tokrat sem igral v vlogi korektorja, kar je bilo nekaj novega zame, ampak lepa izkušnja. Razen tekma s Poljaki, v kateri se je pri 1:1 in mislim da 10:10 poškodoval Gregor Ropret, kar je bil šok za nas. Z njim bi tekmo morda pripeljali h koncu in se uvrstili v finale, ampak vedno rečem, da je že moralo biti tako," se je spomnil štajerski dvometraš.
A končalo se je na najlepši način - z zmago. Ravno Možič, ki je bil s 152 točkami eden najučinkovitejših napadalcev turnirja, je Francozom zabil zadnjo točko. "To je bil najlepši trenutek prvenstva. Nisem vedel, ali je Jani Kovačič obranil žogo ali je padla na tla, ampak sem rekel, kar bo, bo, grem na polno in udarim zadnjo! Zadnjo točko imam najrajši že od malega. Potem se je začelo slavje. Prvo evropsko prvenstvo za Slovenijo, ki smo ga končali z zmago. To bo zagotovo ena lepših stvari, ki so se in se bodo zgodile v moji karieri," je dejal Mariborčan.
Rekel sem, kar bo, bo, grem na polno in udarim zadnjo! Zadnjo točko imam najrajši že od malega
Prejšnje leto mu je prineslo uspeh še na klubskem področju, pa tudi težjo življenjsko preizkušnjo. "Kapetanski trak sodi v prvo kategorijo. Imeli smo vzpone in padce, smo pa zadnji del sezone končali z devetimi zaporednimi zmagami in igrali v četrtfinalu. Bili smo blizu uvrstitvi v polfinale, kar bi bil velik korak naprej, ampak mislim, da nas to še čaka. Bilo pa je žal tudi leto poškodb. Imel sem težave s kolenom in z gležnjem in se še kar vleče. To je kar velika izkušnja, ki pa mi daje odločnost, da je tudi v težkih trenutkih treba vztrajati. Naredila me je močnejšega in grem pozitivno naprej." Verona je tudi letos končala med najboljšo osmerico v Italiji, kaj več jim je tokrat preprečila Perugia.
Lani je Mariborčan precej potoval, a ne kot turist. Japonska, Francija, Filipini, Poljska so bile destinacije v svetovni ligi, še drugič so šli odbojkarji na pot v deželo vzhajajočega sonca v olimpijskih kvalifikacijah. Ob prvem poskusu za Pariz jim ni uspelo, toda vozovnica jim zlahka ne uide. Če bodo vsaj podobno igrali v ligi narodov kot lani (sedmo mesto), bodo lep kos poletja preživeli s pogledom na Eifflov stolp. "Lani smo bili blizu uvrstitve na olimpijske igre in mislim, da nas ta cilj vodi naprej. Zelo si jih želimo. Olimpijske sanje so žive, velika možnost še obstaja. Moramo se boriti. Dvanajst tekem nas čaka v svetovni ligi, če bomo igrali normalni nivo odbojke, se nimamo kaj bati." Olimpijske igre so sanje vsakega športnika. "Sploh v panogah, kjer je to mogoče. Moje so zagotovo. Ko si enkrat tam, pa si želiš medaljo kakor na vseh tekmovanjih. Mislim celo, da se je tja težje uvrstiti kot narediti velik rezultat. Ampak počakajmo, najprej dvanajst tekem, potem pa bomo videli, kaj se da narediti," si je Rok Možič že naredil obrise vročega dela leta.
