Jon Knez
Ko razmišljam, kakšna so moja pričakovanja do novega župana ali županje, gotovo gledam skozi očala delavke v kulturi, ki si ne želi, da mesto Maribor postane veleblagovnica za turiste ali da se kulturo podredi interesom turizma in komerciale. Maribor ni Ljubljana in to naj ne postane. Ni potrebe, da se primerja s katerimkoli (evropskim) mestom, saj ga njegov karakter dela prav takega, kot je - uporniškega in borbenega.
Ne potrebujemo svojega šerifa, ki bo samovoljno uresničeval lastne ideje in interese, brez dialoga s prebivalci in prebivalkami. Potrebujemo nekoga, ki mu bo mar za mesto ter bo svojo vlogo sprejemal ali sprejemala z odgovornostjo in zavedanjem, da kot župan ali županja dela za ljudi in z ljudmi ter kaj pomenijo njegove ali njene sprejete odločitve.
Če sem podpornica decentralizacije v državi, pa si enako želim tudi za mesto Maribor. Oživitev zapuščenih in degradiranih območij mesta zunaj centra ter ustvarjanje priložnosti in novih iniciativ na obeh bregovih Drave. Kot samozaposlena v kulturi, ki deluje projektno, si želim, da bo kultura enako pomembna kot druga področja družbenega delovanja ter da bomo z rednimi in pravočasnimi razpisi, brezplačnimi prostori za delovanje ter dialogom med odločevalci, NGO-ji in ustvarjalci dosegli dostojne razmere dela.
A to je zgolj segment s področja kulture. V tem razmišljanju niti ne odpiram stanovanjske problematike, problematike brezposelnosti, trajnostnega javnega prevoza, zdravstva - niti gospodarstva. Delo župana ali županje zajema vse to in še več.
