Če je kdaj čas za reforme, je sedaj, ali pa bo epidemija utonila v pozabo

Koronavirus je dve leti kot purpena lezel v vse pore naših življenj, jih mestoma ugašal, uvajal restrikcije in omejitve, sprožil mini vojno med pro- in proticepilci, prožil krize, o katerih se je zdelo, da jih nihče prav ne obvladuje, eno za drugo. Nič čudnega, da smo se ob ukinitvi ukrepov praktično odbili nazaj v orbito. Morda celo izven nje. V malo hitrejši tempo, še več življenja, še več načrtov za potovanja, nakupe, koncerte, druženja. Po spirali gor, še višje, še bolje.

Glede na sedanje epidemske kazalnike s tem morda niti ni prevelikih težav, bolnišnice dihajo in to je glavni pokazatelj, so nas učili zelo prepričljivo. A pri tem morda le ne bi bilo napak, da ne pozabimo na izhodišča, na katerih se je epidemija začela. Število intenzivnih postelj, v katerih ležijo covid bolniki v UKC Maribor, namreč še vedno presega izhodiščne številke intenzivnih postelj sploh, kar pomeni, da vse intenzive skupaj še vedno delajo v mejnih razmerah. Enako je s kadrovskimi tegobami v zdravstvu, ki so jih covid dodatki resda marsikje obilno, a vendarle le začasno zakrpali. Stanje v primarnem zdravstvu, ki se bo, kot kaže, primorano spoprijemati s posledicami covida najbolj, je na robu zmogljivosti že leta, epidemija je le razcefrala stare rane. Domala vsa zdravniška srenja opozarja na posledice koronaizpada zdravstva, ki jih bodo najbolj čutili najšibkejši - kronični bolniki in ostareli, ljudje, ki trpijo za dolgotrajnimi posledicami covida.

Kako velika je ta skupina, pravzaprav ne ve nihče, ker v Sloveniji podatkov o bolnikih, ki se vračajo zaradi posledic okužb, preprosto nimamo. Javni zdravstveni sistem lahko torej pričakuje povečan obisk, a nihče ne ve kakšen. V nekaterih bolnišnicah ocenjujejo, da je bolnikov, ki poiščejo pomoč na sekundarnem nivoju, okoli pet odstotkov, a to so le ocene čez palec. Če temu prištejemo dejstvo, ki ga nazorno izpostavljajo dnevna štetja novih okužb, je trditi, da je epidemija mimo, zagotovo veliko prezgodaj. Naj si še tako želimo nazaj v običajne orbite, nak, ne bo šlo. Če je epidemija že izgubila zobe, pa vleče za sabo zelo dolg rep bremen, o katerem se zdi, da ne zanima nikogar razen bolnišnic in zdravstvenih domov, ki jih bo najbolj oplazil. Država medtem za sedaj resnih strategij za okrevanje po covidu še ni predstavila, z denarjem za (zeleno!) okrevanje po covidu kani graditi - ceste, vetrnice, celo sežigalnice! Tukaj je počilo celo zdravnikom, ki so zelo jasno opozorili, da ti objekti niso nikakršen doprinos zdravju niti zdravemu okolju. Čeprav predvideva načrt za okrevanje tudi prenove in gradnje zdravstvene infrastrukture, to ne bo dovolj, če ne bo ljudi, ki bi delali v njih. Ali pa bodo medtem lepo odpakirali v tujino ali vsaj iz javnega zdravstvenega sistema. Čakanje na sistemske rešitve je trajalo predolgo, dovolj je govorjenja o pritiskih, ne da bi identificirali roke, ki pritiskajo. Če je kdaj čas za reforme, je sedaj, sicer bo epidemija lepo utonila v pozabo in za seboj pustila najšibkejše.