Grdi raček avtomobilskega sveta

V teh dveh povedih, ki povesta hkrati vse in zelo malo ali nič, je opisano letošnje dogajanje na evropski avtomobilski sceni. In ker je nemogoče uganiti, iz katere hiše je priromalo to sporočilo, je prav povedati - iz nemškega Zuffenhausna, kjer domuje sloviti Porsche. Iz romunskega Miovenija, kjer domuje Dacia, ni bilo nobenega sporočila.

Porsche, znamenito avtomobilsko ime, hiša, ki velja ob Ferrariju za eno najbolj dobičkonosnih, je že pred leti presegel produkcijsko in prodajno številko 200 tisoč. To pomeni, da je tovarna, ki ima pestro in tudi nekoliko problematično zgodovino, že zdavnaj presegla butično proizvodnjo in se po tej strani težko primerja z že prej omenjenim Ferrarijem, pa Lamborghinijem, Astonom Martinom, Bentleyjem, Rolls Royceom in kar je še takšnih. Toda kljub temu produkcijsko-prodajnemu stampedu in zlahka ugotovljivemu dejstvu, da si pri nas tudi najcenejšega porscheja ne moreš omisliti za manj kot 65 tisoč evrov (nekaj sto evrov gor ali dol), je vrsta čakajočih kar presunljivo dolga. Zgoraj opisani povedi, ki sta zanesljivo nastali v marketinškem oddelku, naj pojasnita, zakaj je v letošnjem prvem polletju iz tovarne pripeljalo pet odstotkov manj avtomobilov kot v primerljivem lanskem času. Na to so v Porscheju že zdavnaj pozabili, kajti vsaj v zadnjih desetih ali celo petnajstih letih je šlo le navzgor - tudi dobiček.

Dacia, ta nekakšni deseti brat evropske avtomobilske scene, hiša, ki je leta 1966 nastala v romunskem zakotju, od leta 1999 pa je v lastniškem objemu francoskega Renaulta, se s takimi pitijskimi stavki ne ukvarja. Tudi ni bilo potrebe oziroma razloga. Zadnjih šest mesecev je zgolj nadaljevala in še nadgradila tisto, kar se ji dogaja zadnja leta - kupcev je čedalje več, in to ne le na trgih, ki v evropskih ali slovenskih očeh veljajo za nerazvite in manj pomembne, skratka omalovažujoče. Letos je med izbrano peščico avtomobilskih tovarn, ki so v EU prodajale bolje kot lani, pri čemer tudi ni bila ali ni mogla biti imuna pred težavami, ki tarejo večino konkurence in se kažejo v pretrganih dobavnih verigah, pomanjkanju sestavnih delov in tako dalje. Pravzaprav gre Dacia po enaki ali vsaj zelo podobni poti kot nekoč češka Škoda, ki je že dolgo v naročju Volkswagna. Precej časa je bilo adut čeških avtov tisto, čemur pravimo veliko avta za malo denarja. Sedaj ni več tako ali pa v precej manjšem obsegu. Prav to pa je velik joker Dacie. In tisti hip, ko se s temi romunskimi avtomobili začenjajo voziti Nemci, tudi za slovenske kupce niso več nekakšni grdi rački avtomobilskega sveta.