(KOMENTAR) Je konec preveč vazalne slovenske zunanje politike?

Slovenska zunanja politika je v zadnjih dneh pritegnila nekaj pozornosti svetovne javnosti. Najprej so opazili njene zasluge, da je v ponedeljek Varnostni svet (VS) ZN po številnih neuspešnih poskusih, največkrat zavoljo veta ZDA, na predlog desetih nestalnih članic le sprejel resolucijo o moriji v Gazi. Resolucija, ki je seveda zavezujoča - drugo je, da jo Izrael ignorira in zakaj to sploh sme početi -, zahteva takojšnjo prekinitev ognja v Gazi med muslimanskim svetim mesecem ramazanom, prekinitev, ki bi vodila k trajnemu premirju. Hkrati poziva h krepitvi dobave humanitarne pomoči in izpustitvi zajetih talcev.

Kot je pojasnila slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon, je bila Slovenija soavtorica in idejna vodja te uspele resolucije, ki sploh prvič poziva k takojšnji prekinitvi ognja po terorističnem napadu Hamasa na Izrael 7. oktobra lani in po izraelski brutalni ofenzivi na palestinsko enklavo, ki ji velik del sveta očita resne genocidne elemente. 

Dan prej je Izrael reagiral na petkovo skupno izjavo Slovenije, Španije, Irske in Malte, ki so izrazile pripravljenost na priznanje Palestine. Da je rešitev za mir na Bližnjem vzhodu v formuli dveh držav, je mednarodno pravno dejstvo, saj imajo tudi Palestinci pravico do samoodločbe. Tako številne resolucije VS in Generalne skupščine ZN vse od vojne leta 1967 naprej opozarjajo, da je kakršno koli spreminjanje demografske strukture ali statusa okupiranega palestinskega ozemlja nesprejemljivo in je kršitev mednarodnega prava. Vendar prav morebitno palestinsko državo želi Izrael narediti za nemogočo. Tega ne počne le z vojno v Gazi, pač pa tudi z nezakonitimi ravnanji, kot je naseljevanje judovskega prebivalstva na palestinska ozemlja. Od tod žolčna reakcija Izraela, da bi štiri države, če bi priznale Palestino - pri čemer so v resnici tudi one omenile oklepaj, namreč, ko bo to lahko učinkovito in bodo okoliščine primerne -, s tem le "nagradile terorizem".

V torek je premier Robert Golob gostil nemškega kanclerja Olafa Scholza. Na njuni skupni tiskovni konferenci pozornemu poslušalcu niso ušli njuni kot dan in noč različni pristopi. Ne vemo, ali se je bil Golob tako dobro odrezal zategadelj, ker je nedavno komunikacijske strategije zaupal v roke nekih influencerk. A če naj ostanemo resni, opozorimo vsaj na tri povedne razlike. Na vprašanje, ali Nemčija nadzor na svojih mejah v času nogometnega prvenstva uvaja tudi spričo nedavnega terorističnega napada v Moskvi, je togi ali celo čustveno hladni Scholz jel razlagati, kako je Nemčiji prva prioriteta varnost. Golob ga je po človeški plati komunikacijsko potolkel do tal, ko je rekel, da želi najprej "izreči sožalje svojcem žrtev tega terorističnega napada, saj je terorizem terorizem, kjerkoli se že zgodi". Ko se je Scholz izogibal podpreti zamisel o takojšnjem premirju v Gazi, sploh pa o rešitvi dveh držav za trajni mir, ga je Golob nadkrilil, ko je rekel, da Slovenija to "stališče Nemčije razume tudi zavoljo nemške zgodovine". In, tretje, Golob je v zvezi z resolucijo pred Scholzem ponosno dejal: "Naša obveza za mir je večja. Ne moremo kot članica VS biti pasivni in zgolj slediti stališčem EU!"

Slednje je bilo končno slišati kot napoved bolj samozavestne, verodostojne in na mednarodnem pravu temelječe slovenske zunanje politike, ki je seveda doslej živela v vazalni postvilniuška dobi.