(KOMENTAR) Ker je nujno ali ker lahko?

V tako imenovani podvinski ustavi (pravne eminence so jo na začetku devetdesetih pisale na gradu Podvin) kot osnutku osnutka ustave samostojne Republike Slovenije je rešitev, da sodnike imenuje predsednik republike, že bila, a bo v slovensko ustavo kot najvišji dokument države očitno prišla šele po triintridesetletnem ovinku. V vmesnem času se je, pod opravičilom tranzicije, državnemu zboru naložilo celo za parlamentarno demokracijo neznačilno veliko volilnih opravil, predvsem pa se je na startu države oblastne funkcije tudi na višini ustave z vsebino polnilo ad personam namesto sistemsko, na dolgi rok, in to je "lokalno običajno" ostalo do danes, začenši z delokrogom vsakokratnega šefa države.

Ko smo zdaj priče spet enemu poskusu remonta ustave, pri čemer smo skozi različne vladne koalicije in parlamentarne sklice bolj ali manj modificirano vse predlagano že večkrat videli, pa je bilo zmeraj pospravljeno nazaj v predale, čakajoč "politično voljo", bi se bilo dobro ustaviti vsaj toliko, da se spomnimo ponarodelega priporočila očeta ustave, pokojnega dr. Franceta Bučarja, da se ustavo spreminja s tresočo se roko, to pomeni, ko je skrajno neobhodno.

Torej. Se bo zdaj ustavo odprlo, ker je nujno, ali zato, ker se jo lahko? Že hitra analiza historiata priprav sili k zaključku, da gre za to drugo. Recimo: poenostaviti imenovanje vlade bi se dalo, če bi se res hotelo, že zdavnaj. Kadarkoli, v kateremkoli mandatu. Prav tako kot premisliti, kje so meje na stežaj odprtega ustavnega sodišča. Zdaj je torej korak od začetka ustavne revizije postavljanje rednih sodnikov. Če bo parlament po letih napovedi izgubil to volilno funkcijo, bo koristno že zato, da gre zadeva končno enkrat z mize, namreč politika kot krivec, da sodstvu ne gre kot po maslu.

Kar v vsem tem moti, je to, da se pod argumentom moči, torej slej ko prej dovoljšne politične večine, v teh krajih ne pogovarjamo več: ali bo primerno zadoščeno ravnovesju treh oblasti, ko k predsedniku/predsednici republike, ki po ustavi predlaga ustavne sodnike, preselimo imenovanje rednih sodnikov; ali se bo potihem vzpostavil nedotakljiv sodni svet, v katerem bo nesodniški del tega "programskega" odbora sodstva, ki predlaga kandidate za sodnike, gladko preslišan, kako bo, že zdaj skoraj hermetično zaprt pred javnostjo in z vedno novimi nalogami, reševal vse bolj pereč problem, da je sodniških mest več kot kandidatov, da ni daleč čas, ko bo v deželi sodnikov manjkalo sodniških halj zaradi generacijske menjave. Ne nazadnje: kakšne učinke je realno pričakovati od odprave dvotirnosti prvostopnega sodstva s prehodom na sistem sodnih okrožij in enovitega sodnika, kar naj bi se po letih čakanja (in okrajnih sodišč brez spisov) zdaj tudi ekspresno zgodilo.

Izselitev volitev sodnikov iz državnega zbora je bila volilna obljuba. Ampak vlada je obljubila tudi dodatek sodnikom, pa iz tega ni bilo nič, pogajanja o takšnih sodniških plačah, da bodo usklajene z ustavo, pa so poniknila skupaj z ministrico za plače v javnem sektorju, ki to ni več, ker je neslavno odletela iz vlade.