Nadzorniki so za oblast vedno nadležni. Nos vtikajo prav tja, kjer si politična in gospodarska elita to najmanj želi. Prav to, da so nadležni in jih zanima tisto, kar bi predstavniki elite radi skrili pred javnostjo, je njihova naloga. Da svoje delo lahko opravljajo vestno in učinkovito, morajo imeti zagotovljeno neodvisnost. Da nadzorni organ lahko pridobi najboljše strokovnjake, mora imeti denar, da jih lahko ustrezno plača. Sposoben jim mora biti ponuditi takšno plačo, da bodo raje prišli delat k njemu kot h komu drugemu, zlasti v zasebnem sektorju, ali odšli v tujino. Če imajo revizorji zagotovljeno primerljivo plačo z drugimi funkcionarji, je manjša možnost, da bodo podlegli korupciji. Seveda so tudi oni samo ljudje in jih lahko premaga lakomnost, kar smo v Sloveniji že videli.
Ne glede na to imajo na Računskem sodišču zelo prav, da se z razvrednotenjem svojih plač ne strinjajo, in so to tudi javno povedali. Kakovostne revizije porabe javnega denarja lahko opravljajo le najbolje strokovno usposobljeni ljudje. Pri tem gre za veliko odgovornost, natanko morajo vedeti, kaj počnejo, oblast bi vsako napačno presojo napihnila, kolikor je mogoče, in revizijsko poročilo izničila. Kdor opravlja tako odgovorno in družbeno koristno delo, mora biti ustrezno plačan.
Če imajo revizorji zagotovljeno primerljivo plačo z drugimi funkcionarji, je manjša možnost, da bodo podlegli korupciji
Pa tudi razmere in pogoje za delo mora imeti čim boljše. Za to v proračunu potrebuje ustrezen znesek denarja, da si uredi opremo in prostore tako, da lahko kakovostno dela. Ekipa na Računskem sodišču mora biti sedanji oblasti s svojimi revizijskimi poročili res zelo hud trn v peti, sicer se ne bi odločila za najhujši napad na finančno neodvisnost tega vrhovnega revizijskega organa, ki je javnosti v zadnjih 30 letih razkril že vrsto mahinacij in neracionalnosti pri porabi davkoplačevalskega denarja.
Fiskalni svet, ki je tudi neodvisni organ, že nekaj časa opozarja na neustrezno načrtovanje proračunov. To prakso je začela že prejšnja vlada, sedanja jo brez kakršne koli odgovornosti do davkoplačevalcev nadaljuje. Načrtovani odhodki so preprosto vsako leto bolj napihnjeni. Bolj ko so napihnjeni, več je na voljo prostora za netransparentnost pri porabi javnega denarja, za polnjenje žepov in nagrajevanje posameznikov in podjetij, ki tako bogato služijo na račun davkoplačevalcev, da kar tekmujejo, kdo bo imel večjo jahto in v kateri od najbolj prestižnih turističnih destinacij se bo lahko šopiril. Pred leti so takšne nečednosti poskušali še skriti, zdaj so tako polni napuha, da niti kančka slabe vesti nimajo več in je šopirjenje postalo nekaj pozitivnega, znak uspešnosti.
Vladajoča elita očitno skuša v skladu s trendom in orodji, ki so za olepševanje podobe na voljo na Instagramu in drugih družbenih omrežjih, zatreti prav vse, kar bi ji kakor koli lahko pokvarilo sliko, ki jo želi pokazati javnosti. Javna blagajna ni vreča brez dna. S slabšanjem gospodarskih razmer se obdobje napihovanja porabe javnega denarja počasi končuje. To je očitno eden od razlogov, da si skušajo tisti, ki so pri koritu, še čim več nagrebsti. Ena od pomembnih ovir pri tem grabežu so očitno neodvisni nadzorniki.