(KOMENTAR) Nemogoče ne obstaja

Bilo je kar malce nenavadno, kot da ne bi šlo za zaključek dirke po Franciji, za katerega sinonim so Elizejske poljane, vožnja mimo Louvra, okrog Slavoloka zmage, slavje z Eifflovim stolpom v ozadju. Saj v Nici je bila prav tako izjemna kulisa, vožnja po Azurni obali pa že malo kičasta, a 111. Tour de France je bil vendarle nekoliko drugačen kot vsi prejšnji. Nekaj posebnega, ker se je prvič končal zunaj Pariza in drugič s posamično vožnjo na čas, nekaj edinstvenega, kot je nenazadnje tudi njegov zmagovalec - Tadej Pogačar. Kolesar deškega obraza in ubijalskega instinkta. Pri 25 letih še vedno fant, ki je zmeraj za hec in na finte in se igra kolesarstvo, kot se Luka Dončič košarko, po drugi strani pa je vselej našpičen za resno dirkanje in podiranje rekordov.

Zanj je že zdavnaj zmanjkalo presežnikov, a prestavlja vse več mejnikov. Zanj beseda nemogoče ne obstaja. Ko je dvakrat izgubil Tour, pardon, bil je drugi najboljši, si je postavil še višje cilje. Ne le rumeno majico, še rožnato je želel osvojiti in ponoviti dosežek legendarnega Marca Pantanija iz leta, ko se je sam komaj rodil. Ni jih prav veliko verjelo, da mu bo uspelo, ker mnogo jih je že poskušalo, je pa le slovenski šampion dokazal, da je to izvedljivo tudi v sodobnem kolesarstvu.

Saj, treba je priznati, imel je tudi nekaj sreče oziroma so drugi imeli smolo, toda najbrž ni daleč od resnice, da bi prvi kolesar sveta opravil z Jonasom Vingegaardom, ki mu je odnesel zadnji dve rumeni majici, četudi se ta ne bi poškodoval. Izjemno je dvignil formo od lani, tudi kolo so pri Emiratih (Colnagu) izboljšali, ob sebi je imel še močnejšo ekipo in je Tour obvladoval od začetka do konca. Tako kot spomladi Giro, na katerem je osvojil še šest etapnih zmag, kot jih je tudi v Franciji. 

Dve več je rekord Toura, 35 skupno pa je nov mejnik Marka Cavendisha, na katerega smo čakali kar 49 let. A Britanec nekaj let najbrž ne bo mirno spal, čeprav mu je slovenski šampion obljubil, da ga ne bo lovil. Še zelo daleč je do njega, toda kaj, ko številke pri njem rastejo eksponentno. Zagotovo pa ga bolj kot rekord "izstrelka z otoka Man" zanima tisti od velike četverice – pet rumenih majic. S tretjo v zbirki jim je Pogačar vse bližje in spet se zdi, da ga nihče ne more ustaviti. Še vedno je najmlajši med osmerico, ki o svojih zmagah lahko govorijo (oziroma so govorili) v množini.

Žal v tej statistiki ni prostora za drugega slovenskega asa Primoža Rogliča, ki so ga navijači v zaključku pogrešali, a duh Zasavca, ki je postavil Slovenijo na svetovni kolesarski zemljevid, je bil še kako prisoten. Le peščica je dvomljivcev, da se bo vrnil na velik oder še v fizični podobi, kot se je po težkih padcih neštetokrat. Žal tokrat ni možnosti, da bi se že z olimpijskim nastopom, kot se je pred tremi leti v Tokiu, a zagotovo še ni rekel zadnje, so prepričani ljudje okrog njega. Se bo pa vseeno morda čez nekaj dni v Parizu nadaljevala slovenska kolesarska pravljica, celo zelo verjetno je, da bomo priča novemu slavju ob Eifflovem stolpu. A raje ne preskakujmo dogodkov in uživajmo v trenutku. Že takšne nam je dovoljeno slaviti celo poletje in, skromno rečeno, še kak letni čas poleg.