Tomaž Ranc
"Vode, vode pa ni, nikjer je ni," poje legendarni koroški kantavtor Milan Kamnik, katerega refren je odzvanjal po domovih Mežiške doline od 4. avgusta. Ironija je, da je del Koroške najprej brutalno zalila voda, pitne, tiste, ki je nujna za vsakodnevno življenje, pa potem ni bilo iz pip še dobra dva meseca. Meža je vodovod Šumc potrgala, tri dni do pip tekla skozi zevajoče cevi, zato se je bilo treba znajti po svoje, po udarniško, interventno. Zlasti je nasrkalo urbano somestje Prevalj in Raven, kjer je ponekod še v tem tednu zvečer umanjkala tudi sanitarna voda, ker so čisti izviri nekolikanj usahnili.
Narava je pokazala, kako ranljiv je pravzaprav človek. Vsega udobja navajeni homo sapiens si v 21. stoletju ni domišljal, da bo kdaj domači WC splaknjeval s kanglico za zalivanje vrta, da ne bo smrdelo, da si bo kosilo ali kavo lahko skuhal le, če bo vodo prekuhaval, ali pa si jo v kanistru pripeljal domov, če se bo želel umiti.
Potem ko sta jo Mežica, od koder daljinski vodovod Šumc napaja dolino, in Črna z lastnimi viri pri pitni vodi še dobro odnesli, so marljivi gasilci in vojaki pitno vodo interventno dovažali iz Kotelj do rezervoarjev na Ravnah in Prevaljah, kjer so si jo ljudje lahko natočili vsako jutro. Nekateri so se znašli tudi z lastnimi podtalnimi viri, deževnico, ni da ni. Vsa pohvala včasih že naveličanim gasilcem in vojakom, zalogovniki so bili vedno polni, in odgovornim improligašem, da je vsaj sanitarna voda iz alternativnih izvirov z okoliških hribov pritekla do gospodinjstev, firm, institucij. In sreča, da ta omrežja sploh še obstajajo, saj so rešitve včasih mejile tudi na čudeže.
Sanacija še ni razvoj
Danes lahko končno za izgradnjo novega vodovoda zaploskamo tudi gradbincem, saj so razdaljo med Mežico in Prevaljami premostili prej kot v treh mesecih, kot je bilo napovedano ob začetku gradnje 21. avgusta. Zlovešča napoved, da tri mesece ne bo vode, je v regiji povzročila veliko skrbi in strahu. Kaj, če ne bo strojev in strojnikov? Kaj, če bo slabo vreme? Ljudje so se še predobro spominjali dveletne obnove infrastrukture in zapor glavne dolinske ceste skozi Prevalje. Terminska napoved je bila neambiciozna oziroma z veliko rezerve, je pa dodobra vznemirila javnost. V državi je resda manjkalo strojev, delavcev, negotovost je bila velika, pričakovali bi izdatnejšo pomoč države, ko gre za vodo, a izkušeni prevaljski župan Tasič je vedel, da se zgodba s počasno obnovo ceste ne sme ponoviti, ker ljudje tega ne bi prenesli. Dela so se naposled lotili z več ekipami hkrati ob pomoči vojske, kar je dalo želene rezultate.
Delavci so imeli zelo nehvaležno nalogo, se soočali s prahom, pripeko, naleteli na trdo podlago, beton, kamenje, prod, delali so pod grozečim Nužijevim plazom, zmanjkovalo je cevi, ki so še tople prihajale iz tujine, a pognali so se na več koncih, kot je treba, in konec dober, vse dobro. A pozor, del cevi daljinskega vodovoda je še vedno salonitnih, šele ob zamenjavi teh bo naloga tudi dokončno končana.
Pravica do zdrave pitne vode je sedaj udejanjena, a izzivov pri popoplavni sanaciji še zdaleč ni konec, se je na Koroškem lahko spet prepričal premier Robert Golob. Urejanje vodotokov je zgolj sanacija katastrofe, zato pa "Tavba, poženi", pravijo na Koroškem, in ne pozabi na sramotni večni dolg države, kot je gradnja tretje osi, in jo pospeši. Samo čez mejo je treba pogledati. Ljudje s(m)o enaki, razlike v pogojih življenja pa pri nas očitne, kar ne more biti ponos ali cilj nobenega premiera.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
