Regija, ki jo zaznamuje surovo prepletanje načel mednarodnega prava oziroma njegovega nespoštovanja ter surovih načel realpolitike, se je znašla pred robom prepada, v katerega lahko potegne celoten svet. Zgodovinske okoliščine so jasne in izvirni greh vsega trpljenja izvira iz odločitve Varnostnega sveta OZN o delitvi Palestine na arabski oziroma palestinski del in izraelski del, kjer je nastala država Izrael. Sledilo je obdobje zavračanja delitve zdaj z arabske strani zdaj z izraelske, a vse je privedlo do tega, da so postali edine prave žrtve surove realpolitike, tako arabskih zaveznikov, Izraela in velikih sil, tedaj ZDA in Sovjetske zveze, Palestinci, ki so ali pregnani v begunska taborišča širom Bližnjega vzhoda ali so bodisi pod posredno ali neposredno izraelsko okupacijo. Po desetletjih trpljenja in prelivanja krvi ter tisočih žrtev ter krvavih terorističnih napadov, spomnimo se napadov na letala in pa napada med olimpijskimi igrami v Münchnu leta 1972, so pogajanja v Oslu prinesla žarek upanja o zgodovinski pomiritvi med Palestinci in Izraelci ter upanje na trajni mir v regiji. A je ekstremizem, ki se je razraščal na obeh straneh in se plemenitil z razraščajočim se verskim ekstremizmom, privedel do atentata na enega od avtorjev miru, Jicaka Rabina. S tem so bile možnosti oblikovanja dveh držav pokopane in vajeti so prevzeli skrajneži in radikalci.
Radikalizacije na obeh straneh
V Izraelu so počasi politično sceno prevzemale ali vsaj sooblikovale radikalne, verske in konzervativne stranke, ki so zahtevale nadaljevanje politike segregacije, zavračanje palestinske države in gradnjo naselbin na okupiranem Zahodnem Bregu ter politiko ograjevanja in blokade Gaze na jugu Izraela. Rezultat teh procesov je vlada pod vodstvom Benjamina Netanjahuja, ki je sovražno politiko do Palestincev zaostrila do skrajnosti ter začela s sodno reformo ogrožati temelje demokratičnega Izraela. Še več, začela se je spreminjati narava Izraela, ki postaja vse manj sekularna in vse bolj versko-dogmatsko vplivana država. A upanje daje pomemben del izraelske družbe, ki zavrača to politiko in med drugim zagovarja tudi zgodovinsko pomiritev s Palestinci. Na drugi strani se je deloma zaradi obupa, še bolj pa zaradi politike ključnih podpornikov palestinske stvari začela radikalizacija palestinskega upora, ki je po intifadah in neuspehu gibanja Fatah videl upanje za preseganje statusa quo in izraelskega pritiska v radikalnih islamističnih gibanjih, med katere sodi tudi Hamas. Ta je preko volitev postopoma prevzel popolno kontrolo nad Gazo, ki je tako postala žarišče upora proti Izraelu. A ta odpor je potekal predvsem skozi vedno bolj grozljiva in nasilna teroristična dejanja v Izraelu, kar je sprožilo neskončno spiralo nasilja izraelskih napadov, vdorov in izolacije ter blokad Gaze. Pri tem ne moremo mimo dejstva, da ostaja cilj Hamasa še vedno uničenje Izraela in ne pristaja na možnost mirnega sobivanja obeh narodov oziroma držav. V teh neskončnih krogih nasilja so se ob pomoči in podpori zunanjih akterjev - predvsem izstopa Iran, ki so zaradi lastnih ozkih interesov izkoriščali nesrečo Palestincev - oblikovali pogoji za aktualne dogodke.
Status quo, ki se je v pretežni meri oblikoval okoli Gaze in Zahodnega Brega, je bil praktično nevzdržen in eskalacija je bila neizogibna. Lahko razpravljamo o vzrokih za sedanji izbruh, a to bi vodilo v - kar je pogosto v Sloveniji in svetu - brezplodno ideološko razpravo o krivdi in odgovornosti ene ali druge strani. Kar je ključno poudariti, je, da opravičila za brutalen in neusmiljen pokol civilistov, ki ga je izvedel Hamas, ni. Mnogi opravičujejo ta in pretekla dejanja z izraelskimi ravnanji in politiko, nekateri jo imenujejo kar apartheid, kar je, glede na večmilijonsko arabsko manjšino, ki živi in deluje v Izraelu, precej smela teza. Gre za problem neizpolnjevanja obveznosti po mednarodnem vojnem in humanitarnem pravu (MVHP), ki jih ima Izrael kot okupacijska sila in jih krši predvsem s širjenjem naselbin na Zahodnem Bregu in kolektivnim kaznovanjem prebivalcev Gaze. A to ne more in nikoli ne bo opravičilo za terorizem, ki je ključni razlog, zaradi katerega mednarodna skupnost, tudi pomemben del arabske in muslimanske mednarodne skupnosti, ne bo brezpogojno podprla Palestincev. Gre za dejstvo sodobne mednarodne politike.
Zgodovinski vpogled
Posebnost sedanjih spopadov je v tem, da je podobno kot yomkipurska vojna leta 1973 presenetila Izrael in omajala mit o nepremagljivosti. Posledica vojne leta 1973 je bil mir v Camp Davisu med Egiptom in Izraelom, česar pa v danih okoliščinah ni mogoče pričakovati. Čeprav sta mir podpisala Sadat in Begin, ki nista veljala za miru naklonjena politika. Aktualna vlada ne bo in ne more slediti tovrstni politiki, saj je kot zagovornica najtrše politike do Gaze in Palestincev doživela velik udarec - čas bo pokazal, ali tudi usodni udarec. Namreč Netanjahu se bori ne samo za uničenje Hamasa kot teroristične organizacije, ampak tudi za lastno politično preživetje. V izraelskih medijih se vse bolj postavlja vprašanje politične odgovornosti te vlade. Posledično so tudi vložki vedno večji, posledice pa vse bolj nepredvidljive, tako notranjepolitične kot mednarodne. Ob napadu je bila podpora Izraelu in obsodba napada povsem pravilna in na mestu.
A sedaj se bo pozornost mednarodne skupnosti preusmerila na dejanja Izraela, tudi Hamasa. Hamas bo usodo Gaze dodatno zapečatil z nepremišljenimi dejanji, kot bi bile usmrtitve zajetih civilistov oziroma talcev. Izrael pa lahko z nepremišljenimi vojaškimi potezami in prekomerno uporabo sile ter žrtvami med palestinskimi civilisti zoper sebe obrne mednarodno javno mnenje - pa tudi domače javno mnenje, kot je bil to primer v Južnem Libanonu in ob izraelskem umiku od tam. Še posebej pozorno pa bo treba spremljati tako imenovano arabsko ulico, ki lahko prisili arabske režime, da spremenijo politiko miru z Izraelom oziroma lahko celo privede do padcev teh režimov. To pa bi neizogibno vodilo do velike vojne na Bližnjem vzhodu, ki bi v brezno za seboj lahko potegnila ves svet. Zato bo ravnanje nas vseh in mednarodne skupnosti ključno, kako in kdaj se bo sedanja kriza končala. Pomembno bo, da bo mednarodna skupnost - vključno s Slovenijo in EU - vztrajala pri ohranjanju humanosti in spoštovanju mednarodnega prava. A če potegnemo paralelo z letom 1973, vse le ni črno in lahko na koncu vendarle dočakamo tudi mir na Jutrovem. Zato zdaj potrebujemo predvsem trezno strateško razmišljanje in delovanje ključnih globalnih akterjev, brez takšnih in drugačnih ideoloških zablod, da se nam ne sproži veriga napačnih odločitev, kakršni smo bili priča v vročem poletju pred skoraj 110 leti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
