(ŠESTI DAN) Ameriška sporočila iz Chicaga

Na zadnjo avgustovsko nedeljo leta 1996 je vlakovna kompozicija, ovešena z napisi Ekspres za 21. stoletje in z drugo nacionalno ikonografijo, krenila z železniške postaje v Huntingtonu v Zahodni Virginiji proti Chicagu. Volilno leto je bilo, Bill Clinton je z vso propagandno mašinerijo drvel proti drugemu predsedniškemu mandatu. A vmes je moral kandidaturo za reelekcijo potrditi v vetrovnem mestu ob Michiganskem jezeru. Demokrati se z nacionalno konvencijo tja vračajo v ponedeljek, torej 28 let kasneje. Strankarsko srečanje bo formaliziralo, kar je jasno od sredine julija, ko je iz predsedniške tekme z Donaldom Trumpom izstopil Joe Biden: da je njihova stava ženska, nekdanja kalifornijska tožilka, Bidnova podpredsednica Kamala Harris, hči para progresivnih civilnodružbenih aktivistov, matere indijskega porekla in temnopoltega očeta, migranta z Jamajke. Tožilka proti obsojenemu zločincu, to je izbira, kot jo je konstatirala Kamala Harris oni dan na shodu v Milwaukeeju. V Wisconsinu, zvezni državi Srednjega zahoda, pretežno "modri", torej demokratski - kar sploh velja za Milwaukee -, so republikanci strnili svoje vrste okoli Donalda Trumpa na julijski konvenciji, ravno s kalkulacijo, da pridobijo podporo v krajih, ki veljajo za pomembne v volilni geografiji ZDA. Kajti v volilnem obnašanju tamkajšnjih ljudi ni samoumevnosti in garancij, lahko zanihajo sem in tja. A ostanimo za trenutek še pri Chicagu in demokratih, poleg zgodovinske paralele s časom Billa Clintona, ki je uspel obraniti primat v Beli hiši še za drugo predsedniško štiriletko v duelu z republikancem Bobom Doleom, je mesto v zgodovinski spomin stranke usodno zapisano zaradi letnice 1968. Takrat se je dogajanje ob konvenciji v mestu sprevrglo v kaos, v brutalni spopad policije in protestnikov, ki so nasprotovali vojni v Vietnamu. Demokratski izbor za predsednika pa je bil provojni Hubert Humphrey. Amerika je gorela, protivojna atmosfera je dobivala dodaten zalet, le nekaj mesecev pred demokratsko konvencijo sta pod streli atentatorjev padla borec za črnske pravice Martin Luther King in Robert F. Kennedy, demokratski kandidat za predsednika, ki je dobil strankarske volitve v Kaliforniji.

V času, ko bodo demokrati izrekali podporo Kamali Harris v Chicagu, svet ni nič manj iztirjen. V vojnah v Ukrajini in v Gazi Amerika ne sodeluje neposredno, s svojimi vojaki (kot v Vietnamu), a je njena vpletenost v dogajanje nesporna in izjemna. V sredo so ZDA odobrile prodajo 50 novih bojnih letal Izraelu. Skupna vrednost posla, ki vključuje tudi rakete, strelivo in vojaška vozila, je prek 20 milijard dolarjev. Le družbena klima je drugačna, ni pričakovati, da bi Chicago ravno gorel v protivojnih, protiizraelskih shodih. Zelo dobro so tudi v aktualni volilni naraciji prezentni jarki kulturnega boja, v katerih so današnje ZDA, v njih teče dnevnopolitično obstreljevanje o pravici do splava, o demokraciji, človekovih pravicah/svoboščinah, o migracijah, o življenjskih stroških, zelenem prehodu, o transatlantskih odnosih in Kitajski. A ob vojni v Gazi, kjer so števci smrti prebili številko 40 tisoč mrtvih, je politični establišment domala brezrezervno enoten, kar je nazorno pokazal nastop izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja pred tedni v ameriškem kongresu. Aplavdirali so mu na obeh straneh, morda kdo v demokratskem taboru nekaj bolj zadržano, a to je, ko govorimo o totalni vojni, le kozmetika. Podpora izraelskemu vojaškemu stroju, ki v Gazi "gazi" tudi otroke, ženske in starejše, je brezpogojna. Kot gre mimo strankarskih ločnic politični konsenz o "ameriških sanjah", utemeljenih na (neo)liberalni doktrini moči kapitalizma po ameriško. Pa naj demokrati kričijo, da je vulgarni populist Trump grožnja ameriški demokraciji in ustavnemu redu, slovenski zet pa lahko vpije, da "pokvarjeni" Biden, njegova naslednica, "grozna ženska, radikalna liberalka" in njun krog spravljajo ZDA na kolena, ko dopuščajo migrantski desant prek južne meje, ključne parametre volilne in politične igre določa (finančni) kapital. Kamala Harris je v enem dnevu zbrala 81 milijonov dolarjev, to je bil rekord. Odtlej ni več nobenega dvoma, da bo izbranka stranke in nanjo (z)vezanih centrov moči. 

Predsedniško tekmo je Bidnov izstop sicer resetiral in preobrnil. Republikanci so se tako rekoč že videli v Beli hiši, sploh po Bidnovem polomu v prvem TV-dvoboju.​ Zato si nekateri še danes niso opomogli od šoka in del konkurenčne partije obtožujejo tako rekoč puča v lastnih vrstah, odstavitve predsednika. Trump pa se je pričakovano zatekel v mešanico rasističnih, seksističnih, mizoginih pripomb, s katerimi je obmetaval tekmico. Ki mu je očitno veliko bolj neugodna tarča kot Biden. In če se je na eni strani zgodila streznitev, je na drugi sedaj evforija. Kamala Harris vodi! Namreč nekaj dni pred začetkom nacionalne konvencije demokratske stranke je začela prevzemati vodstvo v relevantnih predvolilnih anketah. Po zadnji anketi analitičnega podjetja Cook Report je v rahli prednosti v večini ključnih držav, med drugim v Michiganu, Pensilvaniji, Wisconsinu in celo Arizoni, Severni Karolini in Georgii. Odpadla so vprašanja o njenih fizični, mentalni kondiciji, ta so zdaj usmerjanja v resnici v Trumpa, ki je nenadoma najstarejši predsedniški kandidat. Bidnova taktika, po kateri naj bodo volitve referendum o Trumpu, pa je tako ostala.

Kar pa ne more ostati neopaženo vsem, ki Ameriko spremljamo od daleč, čez lužo, je, kako se je spremenila. Paralela med Chicagom 1968 in Chicagom 2024 bo očitna. Američani so nekoč znali pretehtati, kdaj je neka vojna v svojih fundamentih nepravična, nesorazmerna, zunaj okvirjev mednarodnega humanitarnega prava. In to povedati, tudi na ulicah. Amerika v postfaktični družbi, prestreljeni z dezinformacijami, v notranjih razjedah, ki jih odražajo pogosti smrtonosni strelski pohodi in epidemija novodobnih drog, je neki drugačen svet. Svet, ki je ponavadi prišel z zamudo tudi bližje nam. Clintonov vlak se je namenil v 21. stoletje. Kam pelje ta vlak?