Tujci in lokalci na naših cestah

Janez Kovačič Janez Kovačič
08.09.2022 05:00

Zgodba o slovenski avtocestni policiji je znana, neznano je, kako bo v prihodnje.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
)
Policija

Živela je prekratek čas, da bi zmogla resno vplivati na avtocestno varnost. Vendar ni nobenega dvoma, da jo potrebujemo, kajti dogajanje na slovenskih avtocestah je bilo in je še konfuzno, stihijsko. Ne dvomim, da obstajajo strategije, načrti in dobri nameni, kako vendarle napraviti red ali vse skupaj spraviti v znosne razmere. Če bi pogledali čez meje, bi precej zlahka ugotovili, da nam ni treba izumljati česa izjemnega.

Ko je Italija pred več kot desetletjem uvedla nadzorni avtocestni sistem Tutor - ta meri povprečno hitrost na določenih odsekih -, se je način vožnje silovito in zelo hitro spremenil. Danes velja, da na avtocestah v Furlaniji - Julijski krajini (pre)hitro vozijo predvsem slovenski in hrvaški vozniki, pa še kakšen drug neobveščen tujec, ki mu je malo mar za hitrostne omejitve. Italijanski vozniki so v tem času postali skoraj neverjetno disciplinirani, kajti tutor je neusmiljen, saj elektronika ne pozna in ne dela razlik, pač pa se strogo drži predpisanega. Ker se je temu pridružil še učinkovit sistem izterjave kazni tudi za državljane EU, zadeva deluje. In še nekaj zelo dobro deluje na italijanskih avtocestah: ko se policijski avtomobil s prižganimi modrimi lučmi pelje predpisanih 130 km/h, si ga upajo prehiteti zelo redki. Učinkovito in enostavno zdravilo za umirjanje avtocestnega prometa, gneči navkljub. Ko se pripelješ čez Šentilj in pelješ tja proti Lipnici, se hitrosti na avstrijski avtocesti čudežno in skoraj hipoma približajo omejitvam. Že dolgo vemo, zakaj in kako: možnost, da te dobijo, je bistveno večja kot pri nas. In ker pametni nočejo imeti opravka s policijo, pa naj gre "le" za prekršek, pri čemer je že dolgo in dobro znano, da so na severni strani kazni bistveno nižje kot pri nas, je promet manj naporen ali skoraj nestresen, domnevam, da tudi precej varnejši. Pri nas?

Če sledim policijskim obvestilom, potem se v lovke slovenskih avtocestnih radarjev ulovijo zgolj vrhunski dirkači, fitipaldiji, kot se jim je reklo še nedolgo tega. Torej oni, ki jih omejujeta le zmogljivost avtomobila oziroma motorja in lasten strah. Vsi tisti, ki se vozijo 30 ali 40 km/h hitreje od predpisanih 130 km/h, so očitno na varnem. Prvi in zelo očiten dokaz, da v prometu nekaj ne deluje dobro, je obnašanje številnih tujcev na slovenskih avtocestah. Če se ti ne držijo predpisov, potem že vedo, zakaj: ravnajo se po "lokalcih", saj ti načeloma najbolje poznajo vse avtocestne pasti. In ko se ti vozijo, kot pač se, je tako, kot je. Ne drži? Opravite preizkus, ki ga sicer ne priporočam: peljite se po avtocesti, zlasti štajerski in še bolj primorski, po hitrostnih predpisih. Zelo stresno, pogosto tudi nevarno početje.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta